Zgodba o uspehu: vmesno poročilo

1. Slovenija pokriva območju enkratnih naravnih vrednot in visoke ekološke ter kulturne diverzitete.

Kljub temu je država zgrajena centralistično in vodena enoumno kot da živimo v puščavi. Nismo se osamosvojili da bi zamenjali enoumje, ki nam vlada ampak da bi ga odpravili.

2. Živimo v neodvisni državi in svobodni ureditvi,

kjer pa je življenje najtežavnejše za svobodomiselne in avtonomne. Nismo ustanovili svoje države zato, da posega v urejanje stvari, ki smo jih sami zase sposobni rešiti vsaj tako dobro in z manjšo škodo kot uspe oblasti.

3. Živimo v demokratični ureditvi,

kjer je parlament med najmanj zaupanja vrednimi institucijami v državi. Predstavniška demokracija, temelječa na strankarski politiki samo izkorišča in duši druge vrste političnosti. Zahtevati moramo konec diktature parlamentarne nedemokracije in neoviran dostop do inštrumentov vladanja, da bomo sebe in svoje skupnosti lahko upravljali sami. Od države moramo zahtevati, naj se preneha vmešavati v notranje zadeve državljanov.

4. Slovenija je pravna država,

v kateri pa sodna veja oblasti ni kos svojim nalogam, kjer se pravo uporablja za zaščito države pred državljani in izbrancev pred pravico (kot z blokado varčevanja državljanom sosednjih držav, z divjo privatizacijo, ki je šla v škodo javnega premoženja, brisanjem stalnih prebivalcev Slovenije, z odvzemanjem socialnih pravic državljanom). Enakost pred zakonom, ki ne upošteva razlik uzakoni diskriminacijo. V Sloveniji morajo pravno državo uresničevati žrtve njenega nedelovanja. Zato hočemo za svoje potrebe uporabljati svoja samoupravna pravila in svoj samoupravni red, ki ne bo represiven niti enoumen.

5. Živimo v napredni državi,

ki proizvaja kruto blaginjo in razvoj nazaj, ko so ljudje bogatejši in kljub temu slabše zadovoljni z življenjem. Zato hočemo poslej sami odločati o svoji prihodnosti, o tem kaj je za nas napredek, kaj so njegova merila in katere so naše prioritete.

6. Živimo v bogati državi.

Kljub temu vse več ljudi živi v negotovosti, pod stalnim pritiskom pomanjkanja denarja ali časa. Država uporablja nacionalna bogastva neuspešno in pristransko. Zato je od države treba zahtevati univerzalno zagotovitev osnovnih materialnih možnosti za izenačene možnosti in dostojno preživetje slehernega stalnega prebivalca in prebivalke Slovenije: univerzalno zdravstvo, šolstvo, socialna varnost, temeljni dohodek. Država je zadnji porok - slabše kot opravlja svoje delo, višje bo naše unovčenje poroštev!

7. Živimo v kapitalistični ureditvi,

ki pa je naklonjena samo eni vrsti kapitala, ki prinaša dobičke v denarju, duši pa vse druge vrste kapitala, ki so donosni v socialnih, človeških in naravnih bogastvih. Zato moramo zahtevati ukinitev enoumnega kapitalizma, ki podlega le logiki dobička in dodane vrednosti, izmerjene v denarju, zahtevati, da država s svojo ekonomsko politiko preneha zatirati neprofitne oblike ekonomske ustvarjalnosti. 

8. Slovenija je socialna država,

a imajo socialne politike vse manj podlage v solidarnosti in pozornosti za ranljive in so namesto tega vse bolj represivni inštrument discipliniranja državljanov. Čeprav se socialne politike sklicujejo na ekonomske argumente učinkovitosti, pa ne spoštujejo temeljnega principa ekonomske učinkovitosti, po kateri je treba omejena sredstva alocirati v namene, ki prinašajo največje povečanje (mejne) koristnosti; torej bi socialni ukrepi morali priti do najbolj pomoči potrebnih in ne kot zdaj predvsem do tistih, ki so si institucionalizirali dostop do teh sredstev. Zato moramo zahtevati svobodno izbiro načinov v katerih so upravičencem izpolnjene njihove socialne pravice. Državi je nujno odvzeti pravico, da si sama izbira s katerim delom javnosti bo sodelovala pri izpolnjevanju svojih dolžnosti – kar se tiče oblastnikov so vsi deli družbe enako pomembni!

Bojan Radej