Delo osvobaja

Te dni sem po spletu in po telefonu nekajkrat že odgovoril na anketni vprašanji: Da, v nedeljo bom šel na volišče, in tudi odločen sem se že, koga bom volil. Čeprav ne verjamem v usodno pomembnost svojega glasu »za«, po drugi plati vem, da (tudi) moja neudeležba na volitvah, veča težo glasov onim, ki ne vedo, zakaj volijo, kot so. Za izvolitev pa zadošča živa teža volivcev. Desnica se vsakič odpravi za ovnom vodnikom, tudi na volišče, in zableja kot jim zazvoni vodnikov zvonec, volivci leve provinience pa s(m)o bolj samoglavi. Noben kandidat jim/nam ni posebej všeč, kajti, kolikor je levih volivcev, toliko je idej, kaj in kako je samoumevno, da se uredijo stvari. Pa v nedeljo je, nenapovedano, lahko tudi lepo vreme, in je levičarjem potrebno iti na že dvakrat preloženi izlet (za levico je zato lepo vreme na volilni dan, slabo vreme), bodo že drugi volili, tudi zame …

Danes že nisem več prepričan, da bom šel volit. Tudi neudeležba na volitvah je aktiven izraz politične volje. Hkrati zaupanje in nezaupanje v sistem, da se bo - z mojim glasom, ali brez njega -, vrtel po utečenih kolesnicah. En levi poslanec več, gor, ali desni manj, dol, oz. obratno: evropske skupnosti ne upravljamo volivci z izvoljenimi poslanci, ampak jo po labirintih delovanja vodijo vsebinsko evropski uradniki. Ti in izbrani nacionalni strankarski voditelji, predvsem pa nadnacionalni, nenacionalni, tujenacionalni oz. zasvojžepnacionalni šefi, kakor vam je drago, ki iz ozadja vlečejo vrvice in so zaslužni (krivi) za vse v Evropi in v svetu sprejete pomembne odločitve. Poslanci dajejo formo, evropski komisarji moder videz, ko uveljavljajo nepomembne odločitve, še za monarha Barosso je vseeno, kaj si misli in kaj počne. Evropa je ustvarila trden uradniški aparat s šefi, ki niso voljeni in se ne menjavajo vsakih nekaj let, se zgolj reproducirajo in se po Petrovem načelu razraščajo kot rakavo tkivo. Poslanci in komisarji pridejo in gredo, uradniki pa so in ostajajo. Dva sistema, ki uspešno kohabitirata in se pretirano ne motita.

Menite, da sta z zamislijo o ravnih kumaricah prišla v evropski parlament Lojze Peterle ali Jelko Kacin in z njimi navdušila kolege poslance, da so jih izglasovali? Ravne kumarice, namreč. In menite, da bo Ivo Vajgel tisti, ki bo predlagal, koliko lukenj naj ima sir na 10 cm2 površine, ali Zoran Thaler, ko bosta potrjevala njihovo število in velikost, in odločala, ali je izbrani sir avtohtono bohinjski, češki ali zgornjenemški. V evropskem parlamentu je kot pri nas (najbrž pa tudi pri vas) doma: o drobnarijah, kaj bomo jedli, kdaj in če bomo kupili nove zavese in kam bomo šli na dopust (če bomo sploh šli), odloča žena, o krucialnih vprašanjih, o številu in ognjeni moči Patrij, ki jih bomo kupili, če jih bomo in, ko jih bomo in za koliko, o delnicah z glasovalno pravico in brez nje v primeru General Motorsa in Opla, odločam jaz. Sem neke vrste poslanec oz. komisar v evropskem domačem hišnem parlamentu.

Nekaj pa me v navdušenju nad urejenostjo evropske skupnosti vsakič znova pretrese: število poslancev, ki jih bomo (iz)volili volivci v Sloveniji. Sedem! Točno toliko političnih pametnih glav, da premore Slovenija, menijo v Evropi. Vsekakor bi si to njihovo modro ugotovitev morali zapisati najprej za uho, nato pa še v ustavo slovenske druge republike! Ali bi bili rezultati glasovanj v državnem zboru s sedmimi poslanci v čem drugačni, menite? Koliko poslancev premolči ves mandat, in odpira usta samo v parlamentarni menzi med kosilom! In koliko jih hodi za mnenje spraševat neposredno šefa stranke? Dvaindevetdeset? Dvaindevetdeset minus sedem, če so šefi strank hkrati poslanci? Koliko ljudi resnično odloča o Sloveniji? Sedem! In koliko jih plačujemo? Sedemkrat sedemkrat!

Slovenci smo obsedeni z/s (pre)majhno prepoznavnostjo svoje države. Kaj vse bi Slovenci in prebivalci Slovenije storili, da bi beli svet izvedel za nas! S pogonom na cviček, med anakondami in krokodili, nizvodno preplavamo svetovne veletoke, hkratno plešemo četvorko po vsem Balkanu, se hodimo kazat na evrovizijsko popevko, prometni minister z rolkami postavlja svetovni in pomaga doseči državni rekord v rolkanju (!), mariborski župan bi na Pohorju na državne stroške organiziral univerzijado, ko že zlato lisico zaradi pomanjkanja snega večkrat selijo v Kranjsko goro, itd., ipd. Najlepše se živi v državah, ki so neprepoznavne. Na Islandiji, na primer, dokler ni zaradi domačih v tujini vzgojenih finančnih genijev postala prepoznavna. Si želimo biti prepoznavni kot so Afganistan, Irak in Iran, ki so jih vsak dan polni stolpci časopisov po svetu, kar jih še je?

Bodimo evropski! Z evropsko (ne)udeležbo na nedeljskih volitvah izvolimo tistih sedem poslancev, ki nas bodo zastopali v Bruslju, dokler se na referendumu za drugo republiko ne odločimo, da jih več ne potrebujemo niti doma, na oltar evropske in svetovne prepoznavnosti pa položimo zamisel, o kateri smo pisali/brali tudi na v Vesti: smo država, ki je vključena v Evropsko unijo, ta pa ima za vse (tudi) obetavne ideje denar vedno na voljo: naredimo z evropsko pomočjo v Sloveniji gospodarski poskus evropskih razsežnosti in prvi vpeljimo temeljni narodni dohodek petsto evrov! Za začetek naredimo izračun. Kangler je priprave na univerzijado začel tako. Z izračunom.

Za takšen ekonomski in družbeni poskus je Slovenija ravno prav velika/majhna in ravno prav razvita/nerazvita. Poskus oz. morebitni povratek na preskušeno, nas ob pomoči Evrope ne bi stal, razen še enega razočaranja več, v trenutku pa bi postali prepoznavni, naši poslanci in vladini predstavniki se bi sončili v evropskem parlamentu v soju reflektorjev, idejo bi morebiti posvojila še evropska birokracija, ki bi jo v paleti zamisli v razliko z ravnimi kumarami spoznali za obetavno – poskusimo!

Socializem, kot smo ga poznali, se zanesljivo ne bo vrnil. Tudi kapitalizem se v obliki, ki je privedla do gospodarske krize, ne bo nadaljeval. Sta pač dve plati iste medalje. Bi enkrat, za spremembo poskusili delati, da preživimo, in ne živeli, da delamo! Ob tem ne pozabimo: delo osvobaja. Lastnika proizvajalnih sredstev, namreč. Lahko pa slovensko ustavo prilagodimo slovenski stvarnosti: črtajmo uvodne člene, ki pravijo, da je Slovenija demokratična republika (1. čl.), da je Slovenija je pravna in socialna država (2. čl.), in da … ima v Sloveniji oblast ljudstvo (3. čl).

Ker ni res.

Matjaž Vizjak