Oddaljeni Bruselj

Evropske volitve minevajo skoraj neopaženo. Nekaj oglasov, nekaj zborovanj, nekaj avtobusov, nekaj besed in nekaj obrazov. O tem, kdo bo dobil eno najbolj zaželenih služb, z zmerno količino dela za obilno plačilo, pa bo na volitvah odločala peščica.

Udeležba tudi tokrat gotovo ne bo visoka. V najboljšem primeru na nivoju srednje obiskanih referendumov. Kljub temu so volitve pač volitve in predstavljajo dovolj velik zastavek, da so se okoli njih angažirale vse stranke in vanje polagajo tudi upe, ki se zdijo precej napihnjeni. Najbolj v tem izstopa NSi. Neparlamentarna stranka si želi kar dva evroposlanca. Kar je seveda povsem legitimno. Za povrh pa ji pritrjuje njen uspeh na prvih evro volitvah. A časi so se v zadnjih štirih letih spremenili. Bo NSi kljub temu ponovno uspelo? Vsekakor lahko rečemo, da ji tudi prvič ni uspelo doseči visokega rezultata zaradi strankine priljubljenosti, kljub temu, da je bila takrat precej višja kot je danes. Tudi takrat je bilo pomembno ime Lojzeta Peterleta.

Prav to je nauk, ki si ga velja zapomniti. Na evrovolitvah zmagujejo imena. Najboljši dokaz za to je nekdanji evro poslanec Borut Pahor, ki so ga volivke in volivci poslali v Bruselj, čeprav je bil zadnji na listi. Tam so ga hoteli videti. No, potem se je predčasno vrnil v Slovenijo. A to je že druga zgodba. Imena so na evrovolitvah najbolj pomembna. Pradoksalno, volitve, kljub temu, obvladujejo stranke, ki obvladujejo tudi evroparlament. Posameznik nima tam enostavno kaj iskati. Vsaj tako se zdi, Sicer pa je tako v vsakem parlamentu. Tako gre na koncu predvsem za to, koga bodo posamezne parlamentarne stranke kandidirale in ali bodo izbrale dobrega kandidata ali kandidatko. In kdo so torej lahko dobri kandidati oziroma kandidatke?

So to lahko stari evroposlanci z izkušnjami? Na prvi pogled imajo prednost. A že po krajšem premisleku se izkaže, da se najbrž nihče ne more spomniti, kaj so v Bruslju sploh počeli. Zoprno. Slovenski predstavniki v evroparlamentu niso pogosto zvezde TV poročil iz Bruslja, tako da bi jih lahko videli, kako denimo zavzeto zagovarjajo ali nasprotujejo neki življenjsko pomembni rešitvi. Tuji novinarji jih itak sploh ne opazijo. Ko pa se vrnejo za nekaj dni v Slovenijo in si včasih celo uspejo izboriti kakšen intervju o tem, kaj počnejo, so njihova razglabljanja pravilo precej dolgočasna in le težko pritegnejo kakšno nekoliko širšo pozornost. Tako se zdi, da imajo na volitvah pravzaprav prednost “novinci”. Tisti seveda, ki so nekaj javnega počeli doma.

Tako so večinoma razmišljale tudi slovenske stranke. Z izjemo NSi in LDS, ki Peterletu in Kacinu očitno zaupajo, da lahko še enkrat potegneta strankina vozova do Bruslja. Drugi so večinoma stavili na “nova” imena. Dopisnica TVS, ki ima partnerja v Bruslju in ji ravno poteka mandat. Nekdanji zunanji minister, o katerem dolgo nismo slišali ničesar, potem pa se je čudežno vrnil na zaslone POP TV, nekaj mesecev pred volitvami, kot dobrotnik ene od menda ustrahovanih žensk. Potem je tu aktualni minister za gospodarstvo, ki menda ne misli resno s svojo kandidaturo, a je z njo zasenčil drugega kandidata svoje stranke. Pa predsednik neke druge stranke in prav tako minister, ki bi se moral poti v Bruselj pravzaprav bati, razen če svoje stranke noče izgubiti .

Zdi se, da je imela s ponudbo še najmanj težav SDS, ki na vrhu liste ponuja nedavnega ministra za šolstvo. Napovedi volilnih rezultatov to potrjujejo. Kar seveda veseli njegovo stranko in njenega predsednika. Kako malo ima vse to opraviti s konkretnimi nalogami bodočega evroposlanca je povsem iskreno povedal kar Milan Zver sam: “Diši mi na poletje 2004. Splošna družbena in politična klima delata za nas … ” Glede tega ima Zver do neke mere prav. Priljubljenost SDS je visoka. A kljub temu ne tako zelo visoka, kakor napovedujejo ankete javnega mnenja o uspehu na evrovolitvah. Zato se zdi ocena predsednika SDS, da bo rezultat nedeljskih volitev »močan streznitveni signal« za vladajočo koalicijo, nekoliko pretiran.

Ne glede na to, da bi koalicija takšen šok nedvomno potrebovala. Izgovorov, ki ne bodo le izgovori, bo za kaj takega veliko preveč. Nizka udeležba, pretiran pomen osebnosti, ki ne povedo kaj veliko pomembnega, spregledana kampanja … že samo to je povsem dovolj za ugotovitev, da uspeh na evrovolitvah enostavno ni merilo uspeha v Sloveniji.

Jani Sever