Kakšna zvezda!

Okej, mimo je. Susan Boyle ni zmagala.

Ah, ta nori svet. 47-letna ženska, ki je refrešala pojem zvezdništva, se je tudi meni zažrla pod kožo. Malce milo se mi je storilo, ko je zapela. Saj zna, ima nekaj. Ampak, nečesa tudi nima. Pravzaprav ji veliko manjka.

Ko je pred komisijo prvič zažvrgolela, je povzročila tektonski premik v zgodovini človeškega dojemanja. Kocine so se postavile pokonci mladim in starim, ljudje (lačni drugačnih junakov) so raztegnili čeljusti. Preprosta sivolasa gospa, ki je o svojem uspehu sanjala dobrih štirideset let. Pela je ves ta čas. Morda v cerkvi, na družinskih zabavah. Njena zgodba se je pač takole obrnila.

Nekoč se je odločila, se prijavila na izbor talentov in nonšalantno stopila na tisti oder.

Grdi raček, so ji rekli. Ki bi se torej moral razviti v prelepega laboda. In ravno tukaj se zgodi kiks. Grdi raček se v finalnem nastopu ni transformiral. Le lase si je pobarvala, nekaj ličil so ji nadeli in oblekla je maturantsko obleko. V velikanskem pričakovanju smo jo uzrli, ko se je približevala sredini odra in čakali, da nas še enkrat pretrese. Ves svet je obnemel in opazoval vsak njen gib. Ji bo uspelo, nas bo prepričala? Se je spremenila v vseh teh tednih, odkar njen prvi nastop kroži po svetovnem spletu? Bo naredila še en čudež? Kaj bo zapela, kako bo dokazala, da je njen talent izvenserijski?

Potem je odprla usta, Susan. In še enkrat zapela isto pesem. Suvereno, naštudirano in brez napake. A tako prazno je zazvenela…

Vsaj pesem bi si lahko omislila drugo! Tole melodijo smo slišali neštetokrat, zapeto v insti tonaliteti, z istimi vdihi, v istem ritmu. Nobene svežine, nobene energije…Kar zabolelo me je.

Priznam, raziskovala sem. Analizirala sem njen nastop, vokal. Ker imam nekje globoko v sebi nek senzor za talente. In je že res, da je poslušljiva. A oprostite, ne bom pa pretiravala. Nič posebnega ni njen vokal. Tisto, kar bode v oči, je njena sveta preproščina. Taka mila pepelka je, ki je stopila iz anonimnosti, da nam pokaže, kaj zna.

Čakala sem, tedne dolgo, da me šokira v drugo. Kaj neki bo pokazala, kako bo prepričala v drugo? Ja, pričakovala sem veliki pok, nekaj silovitega.

Razumem, živi s svojo željo, da bi nekoč pela pred množicami. Ve, da zna peti. Boli jo, ko gleda in občuduje vse te njene vzornice, vse te dive, ki so uspele. In sanja…

Potem se naenkrat res prižgejo žarometi sveta. Ni pripravljena na ves ta blišč in sij.

Tista tiha želja se je uresničila, zapela je pred širnimi množicami sveta. Zdaj jo vsi poznajo, vsi nekaj pričakujejo.
Zdaj bo treba k frizerju, h kozmetičarki, na pilates…

Povedali so ji, da ni lepa. Da v tej industriji fenomen lepote preveč tehta (in mi čakamo, da iz bube prileze metulj).

Ona pa je samo Susan. Gospa, ki ji je uspel preboj. In gotovo se bodo z njeno zgodbo mediji še dolgo napajali. Vsaj dokler se ne pojavi nova Susan…

Saj je dobro, da se takole iščejo talenti. Tako imajo ljudje vsaj priložnost. Kaj vse počnemo, zakaj ne bi še tega?
Za denar, žaromete, samopotrditev.

Susan ne bo izginila. Gotovo se je zapisala v zgodovino. Ona je zdaj že fenomen.

In sploh ni pomembno, da ni zmagala. Uspelo ji je, prebila se je iz anonimnosti, gotovo bo na račun svojega imena, glasu in slave veliko zaslužila. Najbrž se bo postopoma spreminjala tudi vizualno, gotovo bo srečala ljubezen svojega življenja in izgubila nedolžnost. Mediji bodo kmalu lansirali nove zgodbe, filmarji bodo posneli film, dokumentarec je nabrž že v nastajanju.

A kaj sploh je talent?

Ga prepoznamo? Ga imamo? Ga vidimo?

Tale Nizozemka, denimo:

Poglejte jo v oči, a jo slišite?

In naj se skrijejo vsi naši kvazitalentirani popevkarji, ki brezvestno prodajajo svojo neoriginalnost ljudskim množicam.

Mimogrede - prav zdaj si tisti tam manejo potne dlani, ko pripravljajo nov slovenski spektakel - izbor za slovenski supertalent!
Judeldudel, komaj čakam.

Katja Lenart

(Ampak, tale Susan…mater, je lepo videti človeka na pravem mestu, ob pravem trenutku…)