Slovenija zmore več

»Kaj si rečete, ko vidite vse več ljudi brez dela?«
»Slovenija zmore več (ljudi brez dela?)«.

Slovenska demokratska stranka nam zadnje dni na svoji spletni strani ponuja v razmislek med drugim tudi zgoraj navedeno vprašanje. No, morda nam ga niti ne ponuja v razmislek, pravzaprav SDS po vsej verjetnosti niti ne pričakuje razmišljanja od naslovnikov tega vprašanja, saj nam takoj za vprašanjem kar sama ponudi tudi odgovor: »Slovenija zmore več«.

Tisti, ki nimajo navade misliti slabo o ljudeh in gledati na življenje skozi temna očala, bi v tem nedvomno prepoznali le manjšo stilistično nerodnost. Tisti »več« v vprašanju se vse preveč očitno ponovi tudi v odgovoru in tako ustvari nenavaden občutek, da nam SDS sporoča nekaj »več«, oziroma bolje, nekaj drugega kot tisto, kar bi logično pričakovali.

Zato bi lahko nekoliko manj benevoletni bralci v tej kratki dialoški sekvenci videli tudi bolj zlovešče sporočilo. Kaj drugega pa nam lahko še sporoča politična stranka, ki je še nedavno vodila to državo? Seveda nam SDS na tej površinski ravni pošilja jasno sporočilo. Tisti, ki Slovenijo vodijo zdaj, niso dovolj dobri, saj Slovenija zmore več kot to. Hkrati pa se težko izognemo skušnjavi, da ne bi sporočila brali še na neki drugi ravni, na kateri nas mnogo bolj grozeče opominja, naj nikar ne upamo, naj se nikar ne upiramo, sistem se namreč ne bo zlomil, vse bo ostalo po starem, tisti, ki vedo, bodo profitirali, ostali bodo potegnili kratko kakor vedno, in prav ničesar ne morete spremeniti. Zdi se, da razmere postajajo nevzdržne, zdi se, da v loncu slovenskega delavstva že skoraj vre, a ne skrbite, Slovenija zmore več. Več brezposelnih, več obupanih, več strtih. Vse bo ostalo enako.

Udarila nas je pač recesija. Toda, spoštovani bralci, kaj si vendar rečete, ko slišite besedo »recesija«? Če namreč niste posvečeni v vse skrivnosti ekonomske znanosti, se morate pri tem nujno za trenutek ustaviti in si zabrundati kakor Lakotnik: »Čakaj, tukaj nekaj ne štima.« Kako neki lahko trg misli in deluje s svojo glavo in nam pri tem še celo prav grdo nagaja, če pa trg ni nič drugega kakor mi sami in naše tržno »delovanje«, če trg ne more živeti lastnega življenja brez naše proizvodnje in konsumpcije? Če bi človeštvo v tem trenutku v celoti izumrlo, trg ne bi preživel niti sekunde dlje.

In vendar vrli ekonomisti o trgu govorijo kot o samostojni zveri, tisti pošasti, ki je uresničila futuristične ideje o osamosvojitvi strojev, ki si jih je človek zamislil in jih sestavil, na koncu pa so se obrnili proti njemu. In namesto vojne proti strojem, se gremo vojno proti trgu. Trg nas napada z vsemu sredstvi. Delnice padajo, podjetja gredo v stečaj, povpraševanje se zmanjšuje in delavci letijo na cesto. In mi, ljudje, samo nemočno opazujemo, kakšno apokaliptično vojno je nad nami, njegovimi kreatorji, začela ta pošast, ki ji pravimo trg.

Toda, kako je možno, da se mu ne znamo upreti, če smo ga sami ustvarili? Kako nas lahko tako nepripravljene udari s svojim orožjem – recesijo? Udari nas lahko toča, udari nas lahko komet, da, udari nas lahko celo atomska bomba, in pri tem smo skorajda nemočni. Toda recesija? Trg se ne more kar usesti na letalo in odvreči recesije nad našimi glavami. Delnice padajo. Toda, kaj ne padajo delnice nekega podjetja takrat, kadar to podjetje ne posluje več uspešno? In kdaj podjetje ne posluje uspešno? Kadar ne more več prodajati svojih izdelkov. Kdaj pa jih ne more več prodajati? Kadar mi ne kupujemo več. In zakaj ne kupujemo več? Ker je recesija … Čakaj, tukaj nekaj ne štima.

Finančne trge, napihnjene vrednosti, nerealne kredite, hipoteke in tako naprej, smo kakor puške, bombe, tanke, letala, podmornice in rakete proizvedli mi sami, da jih nato uporabimo proti nam samim. Toda, medtem ko je jasno, da je puško izdelal človek, da jo nato človek vzame v roke in z njo ustreli človeka, pa nas v prvem primeru prepričujejo, da je trg res prav tako zasnoval človek, da si je človek izmislil denar, banke, vrednostne papirje, delnice in tako dalje, da pa se je trg zdaj osamosvojil, si prilastil celoten arzenal omenjenega orožja in nas z njim z vso silo napadel. Na trgu ne deluje več logika ljudi, pač pa logika kapitala.

Pa je čisto zares tako? Je to res vojna ljudi proti trgu? Smo res vsi ljudje, od predsednikov in predsednic vlad do odpuščene delavke in delavca na isti strani barikade, kjer se branimo proti pobesnelemu trgu? Ni med nami res nobenih izdajalcev, nobenih kvizlingov, ki bi navzven sicer trdili, da se bojujejo proti trgu, na skrivaj pa bi z njim sodelovali? Ni med nami res nobenih »trgobrancev«? Je trg res čisto sam in brez »insajderskih« namigov spregledal vse naše strateške pozicije in razkril vse naše zasede? Zdi se precej neverjetno.

Prav zato bi nemara morali brati sporočilo stranke SDS kot nekakšno »davinčijevo« šifro, ki nam sporoča, da v resnici nismo vsi na isti strani barikade, da so med nami tudi tisti, ki »vedo«, tisti, ki so s sovragom podpisali krvavo kupčijo, in ki bodo, ko bo enkrat apokaliptična vojna končana, in bodo ljudje ponovno začeli graditi na ruševinah, ostali nagrajeni z zajetnim kupom denarja. Da so torej med tistimi, ki imajo ključe do tržnega arzenala, med bankirji, politiki, menedžerji in podobnimi tudi izdajalci in vojni dobičkarji, ki bodo iz te vojne izšli zmagoviti. A pred tem bo na drugi strani padlo še veliko žrtev. Koliko? Težko reči, a zaenkrat Slovenija zmore več.

Luka Culiberg