Simon Popek in film

Program filmskega festivala določi programski direktor, drugo leto zapored je Liffove filme izbral Simon Popek (foto liffe.si). Za njim in njegovo ekipo je “skoraj šest mesecev dela, izbire, sortiranja, pregovarjanja, lobiranja in prijaznega diplomatskega odklanjanja,” je povedal v blogu. Z njim smo se na kratko pogovorili prek elektronske pošte. (iz bloga blog.vest.si/liffe19)

Kdaj, kako ste spoznali film?

Tako kot vsak desetletni mulec na začetku osemdesetih let, v lokalnem kinu. Do tistih časov gojim kanček romantike, saj danes (v času multipleksov, DVDjev, interneta itd.) tega preprosto ni več. Takrat je bil kino skoraj edina zabava, ni še bilo spectrumov in commodorjev. V Kamniku sta bila takrat dva kina, danes sta oba zaprta. Dolgujem jima iniciacijsko vlogo pri spoznavanju z danes kultnimi filmi. Mad Max, Cestni bojevnik, Blade Runner, Rambo, Vroče noči Josefine Mutzenbacher, vsi ti filmi so se po nekem čudežu neprestano vrteli v Kamniku, in mi smo bili neprestano v kinu. Potem je prišla srednja šola, Ljubljana in Kinoteka, leta 1986 pa seveda video bum in poplava piratskih video kopij s trojnimi podnapisi (kitajski, angleški, srbohrvaški)…

Kako je film postal vaša služba?

Šlo je za logični in razmeroma dolgotrajni proces, ki ga danes pogrešam. Danes bi vsi radi takoj na televizijo ali visoko nakladni medij; ni več “vajeniške dobe”, ki človeka testira, ali je sploh primeren za neko delo. Z mojo generacijo je bilo tako: Začel si kot dvajsetletnik na lokalnem mediju, potem si šel na faks in pristal na edini logični postaji, Radiu Študent. Tekom študija si se skušal sfurati na pomembnejši medij (Delo), sam sem prevzel še urednikovanje revije Ekran. Vmes sem seveda obiskoval filmske festivale po vsej Evropi (low budget varianta seveda; spanje na plažah in v avtu…), saj bi v nasprotnem primeru (če bi spremljal samo ponudbo iz naše distribucije) ostal cinefilsko kastriran oziroma omejen na komercialo. Potem pride prva honorarna služba (filmska redakcija na RTV Slovenija), postaneš gospod, na festivalih spiš v hotelih, vsak dan se tuširaš, dobiš dnevnice, ješ toplo hrano. Čez čas te zaposlijo in si še večji gospod (plačuješ manj davkov). S petnajstletnimi referencami se potem prijaviš za mesto vodje filmskega programa CD. Bere se kot pravljica.

Poznamo vas po filmskih ocenah in po knjigi Kubrick, jedrnati študiji angleško-ameriškega avtorja. Že pripravljate kaj novega knjižnega?

Naslednja knjiga bo posvečena filmu noir, to bo debel špeh o moji največji filmski ljubezni in fetišu. Žal zadeva napreduje počasi, ker sem zaseden z delom v CDju. Vprašajte me čez leto ali dve, kako napreduje.

Ljudje okoli revije Ekran in fakultete AGRFT ne izdajo praktično ničesar filmsko knjižnega, kar izdaja predvsem založba UMco z (v primerjavi s prvimi) bolj ljubiteljskimi avtorji. Kako to?

Za druge ne morem govoriti; morda nimajo teh ambicij oziroma, bolje rečeno, se pri filmu ukvarjajo s stvarmi, ki niso nič manj relevantne. Organizirajo festivale, snemajo lastne filme, predavajo mladim, urednikujejo, izdajajo revije. Napisana knjiga ni edini odraz predanosti filmu. V Sloveniji je pri filmu čudna situacija; že več kot dvajset let obstajata samo dva profesionalna filmska kritika, torej poznavalca filma, ki sta pri mediju zaposlena za ekskluzivno in široko pokrivanje filma. To sta Vrdlovec in Štefančič. Oba sta pri nas objavila največ knjig o filmu, ne preseneča. Imata ta privilegij, da se ukvarjata izključno s pisanjem, branjem, gledanjem; ne ukvarjata se z urednikovanjem, organiziranjem in ostalo birokracijo, ki vzame veliko časa. Sam sanjam o takšni službi, primanjkuje mi namreč časa za branje in predvsem pisanje. Zaenkrat je Liffe moja vsakoletna “knjiga”; vzame mi najmanj šest mesecev. Druga “knjiga” je Festival dokumentarnega filma v marcu. In tretja so vsi tematski cikli, ki jih skozi leto pripravim v CDju.

Že lahko poveste kaj zanimivega o LIFFu 20, je v načrtu kaka velika novost, bo Linhartova dvorana prenovljena, kako bo vplivala finančna kriza, (dokončno) zaprtje Komune?

O 20. Liffu že razmišljamo, gotovo bodo novosti. Za Linhartovo ne morem trditi, če bo prenovljena, ker s prenovo nimam nič. Zaprtje Komune bi utegnilo povzročiti preglavice, zaprl se bo namreč najbolj popularni kino vsakokratnega Liffa, nadomestne lokacije pa v centru zaenkrat še ni. Finančna kriza bi utegnila na obisk delovati celo blagodejno. Strinjam se namreč s tezo, da se vračamo v čas “nickelodeona”, t.i. kina za groš (kar danes resda nanese skoraj pet evrov). Ljudje se bodo predvidoma odpovedovali dražjim kulturnim prireditvam, kino pa je v primerjavi s teatrom ali koncerti zelo poceni. Upamo na najboljše.

(Vprašanja postavil Robert L. Tuva.)