Pokrajine za vse?

Kako se lahko dobre ideje sfižijo. Vladna domislica, da nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami organizira referendum o pokrajinski zakonodaji, je na dobri poti. To ji lahko uspe. Razlog je enostaven. Preglasovanje v tako pomembnih zadevah je običajno kontraproduktivno. O tem, za kako pomemben, zgodovinski projekt gre, ni nobenega dvoma. Predsednik vlade je sam to večkrat poudaril. Prav tako zdaj ni več dileme, da gre za projekt vlade. Včeraj v državnem zboru na glasovanju namreč ni bilo opozicije.

Referendumsko vprašanje še ni jasno. Tudi to je nenavadno. Vemo, da referendum bo, ne vemo pa o čem naj bi se spraševali. No, vsaj ne čisto natančno. Ampak to naj bi bilo znano danes in je bolj ali manj znano že zdaj. Pokrajin bo veliko. Najverjetneje štirinajst. Ampak to zdaj že ni več tako zelo pomembno. Edino, kar zares šteje, je ali bodo na referendumu, oziroma referendumih, ljudje glasovali za pokrajine. Referendumski glasovi se bodo vsaj deloma namreč preslikali na odnos volivk in volivcev do političnih strank.

Kaj bo torej prevagalo? Dvomi v to, da je najpomembnejše odločitve modro sprejemati s preglasovanjem, dvom v finančno, organizacijsko in številčno smiselno razdelitev države ali morda lokalni interesi in ponos regij, ki naj bi dobile svojo delno avtonomijo. Vladna stava je racionalna. Obljube svežega dotoka denarja v kombinaciji s poudarjanjem lokalpatriotizma so močno politično orodje. Opozicija lahko ob tem samo govori, da vse, kar obljublja vlada ni izvedljivo in da bi bila drugačna razdelitev boljša.

Ampak alternativnega predloga zaenkrat kljub temu še vedno nismo slišali. Niti glede tako zelo enostavnega vprašanja kot je število pokrajin. Kar niti ni presenetljivo. Si predstavljate, da bi kdo povsem resno predlagal denimo tri pokrajine. Primorsko, kranjsko in štajersko. Ali morda štiri, tako, da bi jim dodali še ljubljansko. Sliši se povsem nemogoče. Bi bilo v Sloveniji sploh mogoče priti do pokrajin drugače kot s preglasovanjem? Najbrž ne. Vendar vse skupaj zato ni videti dosti lepše.

Posebej, ker za idejo referenduma ne stoji samo odločanje o pokrajinah. O tem se na referendumu tako ali tako ne bomo odločali, saj gre konec koncev samo za posvetovalni referendum. Za nekakšno veliko javnomnenjsko anketo, ki bo mobilizirala volilno telo in dala rezultat, ki ga bo kasneje politika lahko upoštevala ali pa tudi ne. Prav to pa se zdi eden najmočnejših adutov opozicije. Tudi zato je namreč zelo težko pričakovati, da bo udeležba na referendumu spodobno visoka.

Že sedaj ni videti, da bi pokrajinska zakonodaja kogarkoli pretirano zanimala. Tudi medijem se ne zdi kaj prida seksi. Ali jo spregledajo ali postavijo daleč od prvih strani. Je za takšno politično temo torej smiselno tvegati očitke o predvolilnim kampanji na državne stroške? Je smiselno tvegati polarizacijo, ki ne vodi v zmagovito sredinskost in združuje sicer ne ravno enotno opozicijo? Si vladne stranke želijo očitkov, da jih vodi aroganca? Da se nacionalnih projektov enostavno ne loteva na takšen način?

Zadnje se zdi pravzaprav tudi najbolj pomembno. Pa še nekaj je. Referendumi bodo zakoličili visoko število pokrajin. Kakršenkoli že bo njihov rezultat. Kajti gotovo se ne bo zgodilo, da bi večina nasprotovala regijski inflaciji. Tega konec koncev ne bodo dopuščala že sama referendumska vprašanja. Pot do Slovenije, ki bo rekorderka ne le po številu občin, ampak tudi po številu pokrajin, bo tako še malce bolj odprta. In res je težko verjeti tistim, ki trdijo, da lahko na ta način država postane cenejša.

Jani Sever