Polkovnikov vzpon

Boško Šrot je eden najbogatejših Slovencev. To je sedaj znano. Direktor Pivovarne Laško, ki je to postal pred nedavnimi tremi leti, je njen večinski lastnik. Skupaj z ženo. To je jasno po transakciji, ki je potekala skrita pred očmi javnosti, delničarjev in nadzornih inštitucij. In z nakupom manj kot 20.000 evrov vrednega podjetja, je mož postal milijarder. Simpatično, ni kaj. Posebej, ker menda s tem ni nič narobe. Popolnoma nič. Šrot celo ni lagal. Samo povedal ni čisto vsega. Kar mu pravzaprav tudi ni treba.

Boško Šrot je vodenje najznamenitejše slovenske pivovarne prevzel šele leta 2005. In kmalu sklenil najboljši posel. Kot sam pravi, mu je avgusta 2005, na sestanku v vladni palači, sam predsednik vlade prodal Mercator. Njemu in še nekaj fantom, ki so bili zraven in so tudi sami zelo premožni. Do svojega bogastva so seveda prišli na zelo različne načine. Ampak vsaj še Igorja Bavčarja najbrž čaka neka precej podobna srečna usoda, kakršna je doletela Boška Šrota. No, usoda običajno spremlja hrabre in drzne.

Zdaj je, kar je. Pravzaprav nič pretirano novega. Kolonel je še vedno lastnik Laškega. Le lastnik Kolonela zdaj ni več neka anonimna gospodična, ampak človek, ki je znan in ima tudi politično zgodovino. Nima samo brata, ki je na čelu SLS in mu je ob izvolitvi na kongresu stranke sam ploskal v živo. Bil je tudi član SD, do pred kratkim, ko je iz te stranke izstopil in ji tako naredil nemajhno politično uslugo. Čeprav je povsem jasno, da njegov najpomembnejši politični zaveznik nista bila niti SD niti SLS.

Najpomembnejši zaveznik, ki je vse skupaj vendarle omogočil, je bila sedanja vlada, na čelu z njenim predsednikom. V času, ko je začenjala svoj mandat in je upala, da bo novo ekonomsko elito, ki bo zvesta konzervativnemu političnemu polu lahko ustvaril tudi s pomočjo Boška Šrota. Občudovanje je bilo nekaj časa vzajemno. Potem se je zalomilo. Kje, ni povsem jasno. A zdi se, da je bila morda na delu enostavna preračunljivost. Janševi vladi v času, ko je prišlo do preloma enostavno ni kazalo najbolje.

Morda je ocena preveč poenostavljena. Ampak to niti takrat, kaj šele sedaj, ni bilo več pomembno. Slovenija je že dobila novega velikega kapitalista. Boško Šrot, ki je bil v času znamenitega sestanka na Gregorčičevi za širšo javnost skorajda anonimen, je danes eden najbolj znanih Slovencev. In eden najbogatejših. Le kaj bo sedaj rekel predsednik vlade? Da je bila prodaja Mercatorja napaka, je že priznal. Kaj lahko sploh še pove? Da mu je zelo žal, vendar ni vedel kaj počne, najbrž ne more reči.

In kaj bo na vse skupaj dejala opozicija? Zaenkrat molči. Kljub temu, da gre za primer, ki je tako zelo primeren za podpihovanje besa ljudi. Morda lahko novemu milijarderju nazdravi s kakšnim šrotkom, kot se ponarodelo po novem reče flaški Laškega piva. In kaj bo naredilo ljudstvo? Se lahko njihova nevoščljivost ob lahkotnem bogatenju obrne v jezo proti znamki piva, na katero so prisegali od malih nog? To bi bilo vsekakor presenečenje. Konec koncev lahko ob vsem skupaj samo moralizirajo.

Tako pač je. Dobro je biti ob pravem času na pravem mestu. Šrot je bil na pravem mestu 12. avgusta 2005. Bil je novi direktor v starem “rdečem” podjetju, ki je naredil uslugo novi vladi. To, da je bil hkrati član opozicijske stranke, ki je bila z vlado v partnerskem odnosu, mu gotovo ni škodovalo. Ko je predsedniku vlade obrnil hrbet, je bilo že prepozno. Paradoks, da je Janez Janša sedaj njegov največji sovražnik, je skorajda tragikomičen. In kaj zgodba pove o Sloveniji? Nič novega, samo to, da še vedno živimo v globoko tranzicijski državi.

Jani Sever