Komentar - Miha

Župan Zoran Janković je deset mesecev nazaj podtaknil Mestnemu svetu MOL sklep, da vladni predlog območij pokrajin v Sloveniji ni primerna osnova za nadaljnjo obravnavo in ga je potrebno spremeniti tako:
da se določi teritorij Mestne občine Ljubljana kot samostojno pokrajino, ki izvaja pristojnosti pokrajine po organih Mestne občine Ljubljana (beri po skupnem mestnem in pokrajinskem šerifu Jankoviću),
da se v Republiki Sloveniji določi regionalizacija na največ šest pokrajin.

S tem se je začela igra mačke z mišjo, naročena antipropaganda proti Janševi vladi in tudi takrat še tvorni Pahorjevi SD, minister Žagar pa ni bil sposoben argumentacije policentrizma, ki je postajal fizična realnost že v socialistični Sloveniji od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. In se do danes uresničil v omrežju državnih in paradržavnih inštitucij, družbenih dejavnosti, kulture in javnih služb, ki koincidira z dvanajstimi do štirinajstimi funkcionalnimi oz. središčnimi regijami, ki so tudi etnoregije, tako krajinsko kot narečno.

Vrhunski geograf dr. Kokole je takrat razvil teorijo slovenskega policentrizma: A-varianta – pet močnih regionalnih centrov daleč od ljudi, B-varianta – 12 do 13 regionalnih centrov (Obala in Zasavje kot somestje) a bližje že itak policentrični naravi Slovenije in njenim ljudem. Zato je stara socialistična oblast v prakso začela uvajati B – varianto, nova pa jo je končala morda kar nevede. Kokoletova vajenca na takratnem Biroju za regionalno prostorsko planiranje sta bila tudi dr. Pavle Gantar in dr. Marjan Ravbar, ki sedaj v parlamentu in Zaresu prodajata »strokovno« meglo osmih regij.

Vrhunec igre mačke z mišjo pa je nedavna izjava župana Zorana Jankovića, potem ko mu je vlada za referendum ponudila samostojno ljubljansko mestno regijo. V nasprotju s svojim lastnim sklepom bi se »v prid šestim pokrajinam odrekel ljubljanski pokrajini v okviru mestnih meja« in s tem tudi svojemu pokrajinskemu šerifovanju, da bo le žur in rušenje vladnega projekta.

Miha Jazbinšek