Žalostna zgodba, ki to ni

Godilo se je že in se še zmeraj godi, da pogosto potujem po Sloveniji z vlakom. Ne da nimam vozniškega izpita - proste roke dajejo pot prostim mislim in to imam pač rada. Poleg tega, na regionalnih vlakih srečujem naključneže, ki s svojimi zgodbami presegajo meje moje domišljije.
Takole se mi je na tisti malo daljši progi v kupeju pridružila gospa.

Možata in tršata v gibanju in besedah, me je takoj prosila za pomoč pri izstopanju, čeprav je bilo do njene postaje še dobri dve uri vožnje. »Pri tistih vratih sem preveč nerodna,« je pojasnila po videzu malo več kot štiridesetletnica, »prav bojim se jih.« Ropotanje vlaka je poskusila razbiti s pogovori o muhastem spomladanskem vremenu in ko je naletela na odzivnega sogovornika je razložila še o možu, ki je dolgo iskal zaposlitev, nato pa še o sebi.

Mame se še spomnila ni, ker je umrla, ko je bila precej majhna. Oče je tudi odpotoval na oni svet dosti zgodaj – komaj trideset je bil star. Selila se je iz enega podnajemniškega stanovanja v drugo, se izučila za trgovko, a je zaposlitev izgubila zaradi razvijajoče se bolezni in obtičala doma na invalidnini. O vijugah lastnega življenja je govorila z manjšo stopnjo čustvenosti kot tedaj, ko je pripovedovala o sončku, ki jo je z božanjem spomladanskih žarkov spravljal v sladek popoldanski spanec. Govorila je brez najmanjšega namiga na špekulacijo o svoji osebni drami, ne da bi pričakovala sočutje.

»Sinka imam,« se je nasmehnila kot da bi se opravičevala. »Pozno, pozno sem ga imela,« je zamajala z glavo, »štirideset sem bila stara. Še vedela nisem, da sem noseča. Pol, ko sem se zelo zredila, me je mož prisilil, da grem končno k dohtarju, da z mano nekaj ni v redu. Zdravnik pa mi je rekel, da sem že v sedmem mesecu nosečnosti. Joj, joj, joj.«

V vseh teh sedmih mesecih nevednosti je jemala zelo močne tablete, da bi preprečila napredek lastne bolezni. Zdravniki so jo zato opozarjali, da je zelo velika verjetnost, da bo otrok zaostajal v razvoju. »Ne zaostaja,« je odrezala in je kot potrditev besedam iz denarnice povlekla fotografijo štiriletnika. Lep in nasmejan mi je s slike ponudil kanček takšne sreče, kakršno znajo sevati okoli sebe le otroci.

Izkazalo se je, da je socialna služba zaradi razvijajoče se bolezni matere svetovala, da otroka da v rejo. Takole na vsakih štirinajst dni se gospa navkljub strahu pred železnicami usede na vlak in dolgi dve uri potuje k svojemu sinu, se z njim igra dve uri in nato še dve uri potuje nazaj, v mesto, kjer si je po dolgem iskanju našel zaposlitev njen mož. »Z rejniško družino sem zadovoljna. Sinček pa za zdaj še ve, kdo sem.«

Na tej točki bi lahko gladko končala zgodbo, ki pravzaprav nima nobenega nauka, le naboj žalosti in smiljenja k ženski in njenemu dečku. Toda, ko je gospa držeč se za mojo roko zapustila vagon, na moje začudenje nisem bila užaloščena. Niti se nisem počutila »obremenjena« kot se recimo počutiš potem, ko ti prijatelji razlagajo o svoji bolečini in nezgodah.

Pravzaprav sem bila ponosna. Pa ne nase. Tovrstno čustvo me doleti le redko kdaj, sploh pa na tako visokem in abstraktnem nivoju. Bila sem namreč ponosna na Slovenijo. Aha, na državo. Državo, ki je tako močna, da lahko tudi šibkim omogoči kolikor toliko dostojanstveno življenje. Kajti če bi zgodbo taiste ženske prestavili le nekaj tisoč kilometrov stran (da ne omenjam konkretnih držav), bi dobila povsem druge dramatične razsežnosti. In ponosna sem, da se z davki, ki jih odvajam v proračun, omogoči delovanje služb, ki otroku bolne matere zagotovijo srečno otroštvo, materi sami pa življenje in ne životarjenje in pospešeno pot v smrt.

Agata P.