Slovenija na Š

Pred leti so v deželi na sončni strani Alp radi govorili, da je tu nekakšna mala balkanska Švica. Potem so primerjave s to centralno evropsko državo potihnile. Zamenjale so jih asociacije s skandinavskimi državami. Švedska je bila najbolj pogosto zlorabljena. Govorilo se je o kulturi, pa o urejenosti, socialni državi. Vse mogoče neumnosti. Realnost je namreč precej drugačna. Kajti vse se začne in konča pri plačah. Slednje v Sloveniji z omenjenimi zgledi niso niti približno primerljive.

Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami se je eden od privlačnejših sloganov kasnejših zmagovalcev glasil nekako takole; Sloveniji bomo ob evropskih cenah (samo po sebi se je dalo razumeti, da je za to kriv nekdo drug) prinesli tudi evropske plače. Kako je torej s tem štiri leta kasneje? Nič kaj spodbudno. Večina ljudi v Sloveniji realno zasluži celo manj kot takrat. Pa tudi sicer se cena dela v Sloveniji ni dvignila na raven evropskega povprečja. Kaj šele, da bi lovila nordijske vzore.

Resnici na ljubo, tisti ki so obljubljali evropske plače, niso govorili, kdaj se bo to zgodilo, niti niso omenjali Skandinavije. A ne glede na to, je realnost precej neprijetna. cene so se zaradi inflacije dvignile še višje in rasle so precej hitreje kot drugod po Evropi. S plačami je bilo nekoliko drugače. Tudi te so rasle, vendar so rezultati, ki jih je predstavil nemški statistični urad (tabelo je objavilo Delo,) za slovenske evropske plače v zasebnem sektorju izjemno neprijetni. Slovenija je pristala na 16. mestu med članicami Evropske unije.

Še bolj zoprno je, da so cene dela v Sloveniji zelo daleč pod evropskim povprečjem. Na uro je delo v Sloveniji, v zasebnem sektorju, povprečno plačano 12,50 evra. Evropsko povprečje je krepkih 22,80 evra. Tako pravi nemški statistični urad. Najbrž bo kar držalo. Na vrhu lestvice sta skandinavski državi. Prave zglede si res ni težko izbrati. Na danskem je cena dela 35 na Švedskem 33,40 evra na uro. Slovenija je vsekakor zelo daleč. Predaleč, da bi lahko evropsko povprečje kmalu ujeli.

Bi bilo drugače, če bi uvedli enotno davčno stopnjo, kot je predlagala vlada na začetku svojega mandata? Morda, čeprav sta Estonija in Slovaška še vedno daleč za nami s povprečnimi plačami, ki segajo od šestih do sedmih evrov na uro. No, ta zgodba je v Sloveniji pokopana. O njej ne govori praktično nihče več. Namesto nje se je v programu SD, ki naj bi predstavljal alternativo sedanjemu vladnemu delovanju in obljubam SDS, spet pojavila Švedska. Ta vzor, ki kot zvezda na nebu sveti vsem, ki hočejo biti simpatični.

Švedska je namreč država, ki je, kot rečeno, na drugem mestu evropske lestvice držav z najvišjimi plačami. Hkrati pa je druga tudi po prispevkih delodajalcev za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Pravzaprav si deli prvo mesto s Francijo. Od 100 evrov v teh dveh državah delodajalci za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje namenjajo kar 50 evrov. Tudi na tej lestvici Slovenija ni visoko. Je še nižje, na 22. mestu (z 22 evri prispevkov na 100 evrov bruto plače) in prav tako zelo daleč od evropskega povprečja (36 evrov).

Estonija in Slovaška, “turbo kapitalistični” deželi enotne davčne stopnje, ki sta prav tako nekaj časa veljali za zgled, kako čim hitreje napraviti tranzicijski skok, sta glede prispevkov delodajalcev za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje precej pred Slovenijo, ki se glede njihove skromnosti še najlažje primerja z Dansko, državo, kjer so plače najvišje v Evropi. Za socialo delodajalci v Estoniji in na Slovaškem namenjajo 36 oziroma 37 evrov na 100 evrov bruto plače. Toliko o slovenski socialni državi.

Podatke nemškega zveznega statističnega urada si velja zapomniti za čas pred volitvami, ko bodo stranke začele spet obljubljati Indijo Koromandijo. Slovenija ni ne Švica in ne Švedska. Realistično pa bi se morda lahko spopadla s cilji, kako ujeti denimo Španijo, ki ima višino plač vsaj v bližini evropskega povprečja (18,30 evra) in kjer delodajalci za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje namenjajo tolikšen odstotek bruto plače kot na Slovaškem.

Jani Sever