Komentar - Andrej

Po slovenski ustavi je univerza avtonomna. Vendar njena avtonomija ni popolna. Zamejena je s slovenskim pravnim redom in statutarno urejenostjo univerze same. Prvo polje zamejenosti je polje financiranja, v kolikor je le to pretežno iz državnega proračuna.

Drugo polje, ki me sedaj najbolj zanima, pa je polje podeljevanja licenc za delo na univerzi. Govorim torej o habilitacijah. Prva zamejitev avtonomije izhaja iz dejstva, da osnovne habilitacijske pogoje opredeljuje zakon o visokem šolstvu, ki ga notranji univerzitetna ureditev povzema in nadgrajuje.

Glede na slovenski pravni red je tako izhodišče za izvolitev v naziv nujnost, da kandidat izpolnjuje v zakonu in statutu predpisane pogoje. Sam postopek izvolitve pa mora potekati v skladu z načeli upravnega postopka. To konkretno pomeni, da je potrebno v odločbi, ki predstavlja zaključek izvolitve, opredeliti, v kolikšni meri prosilec za izvolitev izpolnjuje pogoje, in vzročno zvezo med izidom habilitacijske glasovanja ter kandidatovem izpolnjevanjem pogojev za izvolitev.

Avtonomija univerze v primeru izvolitev v nazive torej ne pomeni glasovanja v skladu z lastnimi merili, ampak v skladu z merili, kakor so opredeljena v zakonu in univerzitetni pravni ureditvi.

Glede na lastno izkušnjo lahko rečem, da se morata vsaj dva senata - senat Univerze v Mariboru in senat Filozofske fakultete - teh pravil še naučiti, da bosta lahko postala avtonomna.

dr. Andrej Fištravec