Za razum gre

Ali lahko odnosi s Hrvaško postanejo prvorazredna predvolilna tema? Izkušnje govorijo, da ne. To se, kljub zapletom, ki se pojavljajo praktično pred vsakimi volitvami, nikoli ni zares zgodilo. Volilno telo sporom s Hrvaško ni naklonjeno. Posebej ne v jesenskih volilnih mesecih, ko se ljudje vračajo s počitnic, ki so jih večinoma preživeli na Hrvaškem, kjer jih je sicer običajno marsikaj motilo, ampak so se kljub temu imeli fino.

Hrvaška kljub vsemu bo predvolilna tema, ki se ji ne bo dalo izogniti. Začelo se je že zelo zgodaj z afero Sova. Vprašanje, kdo se je s kom pogovarjal in o čem se je dogovarjal, bo ostalo na mizi in kljub temu, da pravih dokazov, ki bi trditve nekdanjega predsednika vlade Antona Ropa potrdili ali ovrgli ni, je jasno, da eni verjamejo njemu in drugi Janezu Janši. Teza o tem, da se je mogoče za incidente dogovoriti in da ti koristijo opoziciji je na mizi.

Dodatno težavo predstavlja hrvaški pristop k uveljavljanju ekološko-ribolovne sfere, s katerim je slovensko diplomacijo zelo spretno preigrala. Cona ni v veljavi, je malce zamrznjena, kar itak ni zelo pomembno, saj Hrvaška za njeno uveljavitev enostavno nima dovolj sredstev. A zemljevidi, ki določajo njeno mejo na sredini Piranskega zaliva, ki so za slovensko politiko najbolj moteči, so še vedno tu in bodo kot kaže ostali.

Potem je prišla še prodaja spornih zemljišč, pri kateri je Slovenija, kot je videti, prav tako povsem brez moči. Če se seveda ne bi zatekla, k nekdanji ideji sedanjega predsednika vlade o desantu slovenske policije čez Dragonjo, ki je zaradi posledic lahko samo ideja opozicije. Pa še ta mora biti precej radikalna, da ji lahko kaj takšnega sploh pride na misel. Hrvaška je glede tega ponovno ravnala predrzno, nefer, a uspešno.

No, ob vsem tem ne gre pozabiti, da Slovenija niti približno ni nedolžna. Vprašajte hrvaške varčevalce Ljubljanske banke, oziroma vprašajte Slovence kako bi se počutili, če bi se tako kot je NLB ravnala s hrvaškimi varčevalci do njih obnašala kakšna banka kakšne tuje države. Zdi se, da bi bili še precej bolj besni. Podobno velja za Trdinov vrh oziroma za Sveto Gero, kjer je Slovenija na sporno ozemlje celo naselila vojsko.

A teren hrvaško-slovenskih odnosov je vedno simpatično gojišče predvolilnih virusov. Na prizorišču včerajšnjega shoda pred parlamentom so protestniki postavili pano z napisom, da se “o slovenskem ozemlju in morju nima nihče pravice pogajati niti ne more biti predmet mednarodne arbitraže ali razsojanja mednarodnega sodišča”. O tem naj bi se opredelili vse poslanke in vsi poslanci. In podpisovanje se je začelo.

Sliši se logično, kajne? Le kdo tega ne bi podpisal? Seveda gre za to, o katerem ozemlju govorimo? In o tem, kdo podpira arbitražo v reševanju mejnega spora. Svoj “za” je prispevalo šest poslancev SLS, trije SNS in trije iz Lipe ter po en iz LDS in Zares. Ti so torej mnenja, da arbitraža o celovitosti Piranskega zaliva ni mogoča. Tudi dogajanje v državnem zboru je ponudilo nekoliko drugačno sliko. Stranke, ki so tvorile jedro koalicije za arbitražo so bile SDS, SD in Zares.

Ob tem najbrž velja spomniti na dve dejstvi, ki ga mnogi ob hrupnih zahtevah, da ne bomo dali niti pedi svojega ozemlja, radi pozabljajo. Nemogoče je nadzorovati celoten zaliv, če ti ne pripada ena od obal. In kar je enako neprijetno, tudi če bi nadzorovali celoten Piranski zaliv, to za izhod na odprto morje enostavno ni dovolj. Za to bi bilo treba zasesti ozemlje južno od Savudrije. Ampak o tem, odkar smo v Evropi, še Zmago Jelinčič ne govori več.

Jani Sever