Pod srečno zvezdo

Preiskovalna komisija, ki se ukvarja s Patrio je postala najbolj odmeven parlamentarni cirkus. Zaslužnih za to je precej. Predsednik komisije, priče, ministri in predvsem sam posel z orožjem. Ta ni le eden, ampak jih je več. Vedno jih je bilo več. No, težava preiskovalcev je vedno enaka, česar jim ne uspe dokazati, tega enostavno ni. Temu se je težko izogniti. Nespretnost preiskave, ki je pri komisiji, ki obravnava neverjetne nabave izjemnega števila oklepnikov povsem očitna, takšne zaključke samo potrjuje.

Na komisiji je kot izvedenec nastopil član uprave konkurenčnega podjetja. To se enostavno ne dela. S takšno potezo je komisija diskreditirala vse svoje delo, če bi ga kaj sploh opravila. A zdi se, da je težava še nekje drugje. Namesto, da bi se parlamentarci ukvarjali s tem ali Slovenija res potrebuje takšno število oklepnikov, kdo bo z njimi zaslužil in kaj bomo za visoko ceno dobili, se je vse zreduciralo na ugotavljanje dejstva, da so akterji trgovine z orožjem iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja in posla s Patrio bolj ali manj isti.

Za to res ne bi bilo treba ustanavljati parlamentarne komisije. Vse je itak jasno že ob pogledu na imena. In težava seveda ni v tem. Dokazov za trgovino z orožjem po osamosvojitvi je vsekakor dovolj. Dovolj je tudi dokazov o gotovini, ki je takrat krožila po Sloveniji in nato potovala na bančne račune v tujino. Jasno je tudi, da država za preiskavo legalnosti tega početja nikoli ni imela pretirane volje. In očitno je, da se je ljudstvo s tem sprijaznilo. Če nekomu po petnajstih letih ne uspeš dokazati ničesar, vsekakor obvelja za nedolžnega.

A posel s Patrio je kljub temu boleč. Slovenskih protidobav, ki naj bi med drugim opravičevale posel, praktično ni. Kar je bilo tako ali tako pričakovano od vsega začetka, ko so vladni predstavniki, celo minister za obrambo, govorili o nekakšnih turističnih paketih za Fince, s katerimi naj bi uravnotežili slovensko-finski posel. Kot da bo Fincem Slovenija kaj bolj simpatična zaradi nakupa sto in še nekaj oklepnikov. Vse skupaj je bilo predvsem smešno, čeprav pravega razloga za smeh pri vsem skupaj seveda ni.

Za smeh je bilo pri protidobavah za finske oklepnike nasploh zelo dobro poskrbljeno. Direktor Rotisa je leta 2006 denimo govoril o tem, kako zelo lahko protidobave koristijo slovenski strojni in elektronski industriji. Med podjetji, ki naj bi jih povabili k sodelovanju, pa je omenil Ladjedelnico Izola in Kras iz Sežane, ki je znan po proizvodnji pršuta. Ko so na Financah takrat poklicali v Kras, tam niso imeli pojma o čem jih sprašujejo in tudi o kakšnih velikih pošiljkah pršuta na Finsko kasneje ni bilo več govora.

Je pa bila v Sloveniji zgrajena tovarna. Dobili smo vojaško industrijo in zaposlili nekaj delavcev. Ampak tudi to je kmalu dobilo pridih komedije. Nedavno je nacionalna televizija poročala o velikem uspehu. Po tem ko je bila tovarna zgrajena, smo izvedeli, kaj bodo v njej počeli. Patrie bodo kar štirikrat prebarvali. In še nekaj sestavnih delov, ki jih bodo seveda dobavili Finci, bodo pritrdili. Že na prvi pogled gre za izjemno težko operacijo, ki zagotavlja visoko dodano vrednost. Pomislite, nanešeni bodo kar štirje sloji barve.

Prispevek nas je poučil še o nečem. O visoki produktivnosti obrata, ki ga je pomagalo zgraditi Gorenje. Letos naj bi v njem pobarvali kar nekaj oklepnikov, če se prav spomnim, so govorili o štirih. Ob tem niti ne čudi, da je direktor Gorenja jasno povedal, da je, glede na njihovo dejavnost, posel s Patriami zanemarljiv. In zakaj so se ga lotili? Tudi tu je odgovor enostaven. Tako je hotela vlada, ki ji katerokoli delno državno podjetje enostavno ne more ugovarjati, če želi mirno poslovati.

In zakaj je bila vlada za to zainteresirana? Jasno! Ker hoče opremiti slovensko vojsko, da bo lahko posredovala tudi na najbolj zahtevnih svetovnih bojiščih. Za to je pripravljena tudi zelo veliko plačati. To da bo precejšen delež enormnih vsot dobil Rotis, za katerega posel predstavlja astronomsko visoke zaslužke, je samo slučaj. Vsakemu pa je seveda jasno, da večje številko nabavljenih oklepnikov pomeni tudi obilnejši zaslužek. Glede na obseg naročila ima Rotis vsekakor zelo veliko sreče.

Z vsem tem se parlamentarna komisija na žalost ni ukvarjala. Prav tako kot se ni ukvarjala s tem, kako je obrambno ministrstvo prišlo do izračuna, da slovenska vojska potrebuje okoli 150 oklepnikov. Res je sicer, da za to parlamentarne komisije ne bi potrebovali. A prav tako drži, da je nepotrebna tudi zato, da bi ugotovila, zakaj naj bi bil Rotis rojen pod srečno zvezdo.

Jani Sever