Paradoksi krize

Ljubljanska borza je spet strmoglavila. Napovedi o recesiji so vedno bolj realne tudi v naši deželi. Optimizma glede gospodarske rasti ni več. Inflacija se nikakor noče znižati. Delavske demonstracije ter napovedi stavk v javnem sektorju so postale novica, ki niti pretirano ne vznemirja. Hkrati pa je vedno bolj moderno govoriti o najbogatejših Slovencih, kot da gre za nekakšno tolažbo, češ upanje vendarle obstaja. Oblast utrjuje svoj vpliv v največjih podjetjih. Ob tem pa se pozablja kdo je največji “tajkun”.

Ali tudi najbogatejši na borzi izgubljajo? Ali si zdravniki, sodniki in učitelji ne zaslužijo višjih plač? Zakaj bi jih bili deležni samo na železnici, pa policisti in državni novinarji in še kdo? Kaj pomenijo vsakdanje zahteve po višjih plačah? Jih ljudje sploh še razumejo? Ali ni res, da s plačnimi razmerji nikoli ne bodo vsi zadovoljni in da so vedno lahko samo arbitrarna? Ali sodniki ne zaslužijo višjih plač kot poslanci? Ali zdravniki res vsi delajo v popoldanskem času in v resnici zelo dobro zaslužijo?

Vlada je s pripravo novih plačnih razmerij povzročila velikansko težavo. Da se je to zgodilo ni nikakršno presenečenje. Vsi pač ne morejo biti zmagovalci. Čeprav jih bo na koncu kar precej. Tudi tempiranje uveljavitve dviga plač velikemu številu javnih uslužbencev na čas tik pred volitvami je seveda povsem razumljivo. Vprašanje pa je, ali je modro in kakšno je sporočilo, ki ga takšna politika prinaša. Posebej v zaostrenih gospodarskih razmerah, za katere se zdi, da se lahko še poslabšajo.

In vendar je videti, kot da smo priča nenavadnemu paradoksu. Lani, ko je Slovenija jahala na valu gospodarske rasti in se je inflacija šele začela dvigovati, sta vlada in njena prva stranka beležili najnižjo javnomnenjsko podporo. Danes, ko grozi recesija, inflacija pa se nikakor noče znižati, je ugled vladi in SDS občutno zrasel. Kot da so ljudje prepričani, da vlada z vsem skupaj nima prav veliko opraviti, da se ji dobri ali slabi časi enostavno zgodijo in da jo je torej treba ocenjevati po nekih drugih kriterijih.

S sindikati in njihovimi zahtevami je ravno obratno. Lani se je zdelo, da imajo delavci za svoje zahteve povsem upravičeno podlago. Vlada, ki se ves čas hvali z visoko gospodarsko rastjo česa drugega tudi ne more pričakovati. A potem je kmalu sledila streznitev. Zdaj med ljudmi prevladuje strah glede tega, kakšne posledice bi imela zvišanja plač. O tem pričajo neprijazni odzivi na zdravniške zahteve in klavrni uspeh delavskih demonstracij, v katerih so pravzaprav slavili delodajalci.

Zgodba o tajkunih, ki jo je iz škatlice spustil predsednik vlade, je bila neverjetno uspešna. Ne le, da je ljudem pred recesijo pokazala prave razredne sovražnike. Hkrati jim je predstavila tudi modele uspeha. Ti so seveda strašno različni, vendar je pomembno že to, da obstajajo. Pa naj gre za Igorja Bavčarja, Boška Šrota, Mirka Tuša, Ivana Zidarja, rimskokatoliško cerkev, Zorana Jankovića ali za poštni nabiralnik. Bogati Slovenci so med nami, čeprav jih ne vidimo in o njihovem obstoju pričajo samo poročila o neizmernem bogastvu.

Pravi odgovor na vprašanje, ki ga običajno postavijo otroku, kaj si želiš postati, se danes glasi tajkun - tisti, ki ga recesija ne prizadene, ampak nasprotno v njej vedno prepozna predvsem priložnost. V Sloveniji je zaradi izredno velike količine državnega premoženja največji tajkun pravzaprav vlada. Tega bi se morali zavedati tudi volivke in volivci. Vlada sicer v pogojih globalne krize ne vpliva odločilno na to, ali recesijo imamo ali ne. Je pa od njenih sposobnosti upravljanja odvisno, kako jo bomo preživeli.

Slednje sicer ni pravilo, vendar se zdi, da se volilno telo ob vprašanju, kdo je pravi voditelj v času krize, raje odloča za trdo roko.

Jani Sever