Goli kralji

Imam dobrega starega prijatelja: težko bi ocenila, koliko litrov kave sva spila skupaj. Človek namreč zna poslušati in sem mu za to lastnost izjemno hvaležna. No, in tam nekje po petih letih najinega tovarištva, mi je zabrusil, in to popolnoma resno, da če se bom kdaj spomnila spisati knjigo, ga v njej ne smem omenjati oziroma izkoriščati kakršnih koli lastnosti njegovega lika.

In od kje za vraga mu ideja, da bom nekoč napisala celo knjigo in da se bo v njej pojavil tudi on? Pri čemer ta človek živi popolnoma povprečno življenje: dogodkov je v njegovem življenju še manj kot dejanj. Svetu še ni podaril ne potomcev ne znanstvenih ali družboslovnih odkritij in nič ne kaže, da jih kdaj bo … V kakšnem slovenskem filmu bi bil lahko celo junak, kajti slovenski film je v kinematografih poseben žanr. Toda v drugih zvrsteh bi lahko odigral le vlogo statista.

Po tem pripetljaju sem začela opažati, da se nekateri, če fotografiram nekaj velikega, kot je recimo ploščad ali cerkev, skromno umaknejo iz kadra. Drugi pa se agresivno derejo: »Nehaj me slikati!« in celo grozijo, da mi bodo razbili fotoaparat. Le kaj naj odgovorim tem po videzu povprečnim ljudem? Da jih po eni strani zaradi njihove sivine in na drugi strani zaradi veličine slikanih objektov še opazila nisem?

Kako se imajo lahko taki povprečneži za subjekt, ki naj bi zanimal nekoga do te mere, da pritisne gumb na fotoaparatu? In ni mi treba praviti, da je vsak človek nekaj posebnega in neponovljivega. Nisem privrženka tega zahodnjaškega poveličevanja posameznika, ki ga tako rada podpira oglaševalska industrija. Za prodajalce smo vsi »kralji«, tudi če smo »nagi«, saj lahko vzamemo kredit in si kupimo tisto, »ker si zaslužimo«. V resnici pa je zares zanimivih ljudi zelo malo: v Sloveniji so taki mogoče trije, največ pet, in še ti niso nujno Slovenci po narodnosti. Drugi znani obrazi so težaško delo slovenskih novinarjev, ki iz drekca delajo bonbončke kot po tekočem traku. Kapo dol, da znajo z ljudmi, ki s težavo vežejo besede v preproste smiselne stavke, narediti intervjuje, ki se prodajajo.

Kar pa me zares žalosti, je to, da je v Sloveniji zelo malo ljudi, ki bi znali nam povprečnežem, vsaj iz prijateljskih razlogov,nastaviti ogledalo, naj se ne jemljimo preveč resno in uskladimo svojo predstavo o tem, kakšni smo, z mnenjem drugih o nas. Poznam možakarja, ki je osemkrat poskušal opraviti maturo, a v njegovi okolici ni bilo človeka, ki bi mu rekel: »Stari (tedaj je bil že zares star), mogoče pa to ni zate. Mogoče bi moral svojo energijo preusmeriti drugam?«

Enako velja za izjemno talentirano in delovno dekle, ki je skoraj pregorela na delovnem mestu, ker se je vznemirjala zaradi malenkosti, a tudi nje nihče, prav nihče, ni potrepljal po rami in ji rekel, da je pravzaprav dobra v tem, kar dela. Glede hvaljenja smo v Sloveniji zadržani, kar se tiče kritiziranja, pa prej zlobni kot konstruktivni.

Tako se ljudje izgubljajo v labirintih lastnega razuma, v gigabajtih podob, ki si jih rišejo sami. Enako velja za narod na splošno. V tujini vlogo samorefleksije naroda igrajo humoristi, imitatorji zvezdnikov itd. Toda na zadnji množični prireditvi sem opazovala par, ki se je na odru na zelo primitiven način norčeval iz Romov in ob tem požel glasen aplavz. Kaj če bi se v istem slogu norčevala iz Janezka in Štefke?

Ne, ne – pridni, delovni in pošteni Slovenci se jemljemo še kako resno, lahko bi bil še kdo poškodovan …

Agata P.