Veliki brat opazuje

Z vsebino Big Brotherja so bolj ali manj seznanjeni vsi tisti, ki vsaj malo spremljajo medije. Slišati je celo stare gospe, ki se na ulici pred trgovino pogovarjajo, zakaj za vraga tista gospodična srednjih let venomer nosi sončna očala? Ali pa, se je morda tisti brezdomec danes že umil? Oh, kako jim gre na živce s svojo nemarnostjo. Če bi lahko, bi ga že zdavnaj vrgle iz hiše. Ampak hej, saj imajo to možnost – iz udobnega naslanjača preprosto pokličejo in oddajo svoj glas podpore enemu izmed nominiranih ter tako poskrbijo, da ta umazanec ne bo zmagal. Nekaj podobnega kot v demokraciji. A kaj, ko ne vejo, če se bo ta moški obdržal na cesti potem, ko je bil skoraj mesec dni v varnem zavetju atrijske hiše Big Brotherja. Etika in ustaljene družbene vrednote jim tega preprosto ne dopustijo. Brezdomec bi si lahko, v primeru zmage seveda, z zajeto denarno nagrado omogočil izhod iz svojih težav. Kdo smo mi da odločamo? Resničnostni šovi postajajo preprosto preveč resnični in se odmikajo od prvotne imaginacije zabave. Gre za medijsko igro, ki posega v samo jedro posameznika, ga razčleni in vrže lačni publiki.

A vrnimo se raje na začetek in odpotujmo do korenin resničnostnih šovov, v anale realitya. Resničnostni šovi v takšni obliki kot jih poznamo danes, segajo v leto 1973. Takrat se je televizijska postaja PBS, locirana v Ameriki kakopak, odločila, da bo neko povprečno ameriško družino snemala sedem mesecev, na koncu pa vse skupaj reciklirala v 12 epizod, ki bodo zaobjemale vse highlite posnetega. Te so vsebovali ločitev zakoncev, reakcije in tegobe njunih petih otrok, med njimi tudi 20-letnega Lanca, zmedenega fanta, ki je bil prvi javno deklariran gejevski lik na televiziji. Ameriška javnost je seveda ponorela, se zgražala in hotela še. Mine skoraj dvajset let, ko se producenti glasbene postaje MTV leta 1992 odločijo, da bodo nabrali sedem mladostnikov, jih prostovoljno zaprli v neko stanovanje za tri mesece, dogajanje skrbno posneli, šovu pa nadeli kratko in jedrnato ime – Real World. Začetek ni bil ravno obetaven, vse dokler ni dve leti kasneje izšla izdaja Real World: San Francisco, ki se v osnovi ni razlikoval od svojih predhodnikov. Tisto, kar je povzročilo pravi medijski bum in norenje publike, sta bila dva udeleženca in sicer Pedro Zamora, eden prvih homoseksualcev, ki je javno, na televiziji, priznali svojo okuženost z aidsom, ter Puck, postavni kolesar z izstopajočim karakterjem in pomanjkljivo osebno higieno. Ljudem so ponudili specifične karakterje s katerimi so se lahko poistovetili in magična formula za uspešni reality je bila rojena. Najbolje jo je izkoristila nizozemska produkcijska hiša Endemol, ki ji je uspelo sproducirati najuspešnejši resničnostni šov do sedaj – Big Brother. Postavili so danes vsem znano obliko oddaje, ki spodbuja minimalizem (omejevanje osnovnih življenjskih potrebščin), negira zunanji svet (za tekmovalce zaprti svet izven hiše ne obstaja oziroma ni dosegljiv), določa sistem izseljevanja (tekmovalci se med seboj nominirajo, gledalci z glasovanjem nato izločajo), postavlja naloge (tekmovalci morajo opraviti določene naloge, da dobijo hrano, pijačo in priboljške) ter ne nazadnje vpleta tudi gledalce, ki jim je, v zameno za nekaj denarcev, ponujeno nekaj med aktivno in pasivno vlogo gospodarja, ki bdi nad tekmovalci. Bog i batina.

Mnogi oddajo Big Brother, bodisi zaradi samega koncepta bodisi zaradi nalog, ki jih opravljajo tekmovalci, označujejo za absurd. A Američanom je seveda uspelo prekositi vse. Jakopičeva v svoji študiji o realityu na televiziji navaja nekaj zloglasnih primerov. Nekje na prelomu tisočletja se je začel pravi boj med producentskimi hišami, ki so med seboj tekmovale, katera bo publiki ponudila najbolj kontraverzni šov. MTV poišče ljudi, ki so obsedeni z njihovimi zvezdami in jim plačajo, da bi s pomočjo plastične operacije postali ravno takšni kot oni. Rodi se reality »I want a famous face«. ABC pobere idejo in začne iskati ljudi, ki niso zadovoljni s svojim zunanjim izgledom in so pripravljeni žrtvovati vse, da bi le-to spremenili. Rodi se »Extreme Makeover«. A krvi željna publika ni zadovoljna. Možakar Lenard Liberman, sicer podpredsednik uprave produkcijske hiše Liberman Broadcasting, pride na idejo, da bi lahko ljudje med seboj tekmovali za nekaj drugega kot le za denarno ali pa lepotno nagrado. Nastane oddaja »Win the green«, ki tekmovalcem ponuja nekaj, česar ne moreš kupiti na prostem trgu. Liberman tako zbere okoli ducat Hispancev na črno živečih v ZDA, ki se potegujejo za t.i. Green Card oziroma za zeleno karto (dokument, ki omogoča bivanje in delo v Združenih državah). Ti se morajo pred kamero poniževati na različne načine. Po koncu prve sezone se je seveda izkazalo, da so zmagovalca nagradili le z možnostjo, da vstopi na žrebanje, kar je pomenilo, da je zmagovalec dejansko postal le eden izmed množice tistih, ki upajo, da bodo zadeli zeleno karto na loteriji. Podobnega absurda so se lotili tudi Britanci, ki so si zamislili resničnostno oddajo »Guantanamo Guidebook«, v katerem so tekmovalce za 48 ur zaprli v simuliran zapor. Po pričevanju ustvarjalcev oddaje naj bi šlo le za nedolžen posmeh Bushevi administraciji in njegovim metodam ”zaščite” demokracije.

Po vsem naštetem si lahko zastavimo vprašanje: ali se resničnosti šovi res odmikajo od preproste imaginacije in postajajo vse bolj realni? Kaj bo sledilo? Ob tem ne moremo mimo Orwella in njegovega romana 1984. Ko je Orwell leta 1948 začel pisati svoje najbolje poznano delo, se verjetno niti ni zavedal, kakšne globalne razsežnosti bo dobilo njegovo delo niti si ni zamišljal dejanske situacije, kjer bi lahko bil glavni nadzornik še kdo drug kot država. Vedel pa je, da ima močne avtoritarne tendence demokratična družbena ureditev in kapitalistična družba. Na podlagi tega je predvideval, da se bo opazovanje in nadzorovanje z moderno tehnologijo prevesilo v globalni pojav, ki posameznike ohranja po eni strani kot državljane, po drugi pa kot potrošnike, ki so združeni pod nazorom. Sistema posameznikovega nadzora v fiktivnem Orwellovem svetu v letu 1984, sta telekran (naprava, ki vidno in slušno nadzoruje gibanje posameznika) in podoba Velikega brata, ki daje posamezniku občutek, da je vseskozi nadzorovan. Pojavi se dvojna vloga velikega gospodarja, šefa države, ki sedi na čelu totalitarne ureditve. Prvič, Veliki brat je vseskozi prisoten in drugič, Veliki brat je pravzaprav tudi sam neviden, kar mu dopušča ultimativno funkcijo nadzorovanja množic. Nadzorovanje posameznika v Orwellovem svetu poteka tudi s pomočjo manipulacije njegovega uma (na primer Ministrstvo resnice, ki je pristojno za ”popravljanje” zgodovine, kar pomeni potisk realnega v prizmo imaginacije, ki za nadzorovane pomeni realno stanje). Posameznik se lahko, to naredi tudi glavni akter romana Winston Smith, notranji manipulaciji sicer teoretično izogne, a kljub temu so izpostavljena njegova dejanja.

Ko govorimo o (fiktivnih) sistemih nadzora (kot sta na primer zgoraj omenjeni telekran in podoba Velikega brata) si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali od kod vidni nadzor pravzaprav izhaja. Človek si je že v praveku z vero v neko višjo silo pomagal razumeti nerazumljivo. V strahospoštovanju je častil Boga ali Bogove, ki so s svojim božjim pogledom ves čas spremljali vsakega posameznika in vse obenem. Vsevidno božje oko je postalo glavni nosilec pogleda in prvi mehanizem nadzora. Takšna simbolična interpretacija se pojavi nekje v srednjem veku, ko umetnost, ki je bila takrat pod vplivom krščanske vere, ponudi sliko »Sedem smrtnih grehov«, ki prikazuje božje oko in napis na sredini – »caue caue dominus videt« ali »bodi previden, bodi previden, Bog te vidi«. Sociolog Simme svojevrstni primer razlaga z ugotovitvijo, da je božje oko postalo stereotipna podoba, ki jo je moral pobožen krščan stalno imeti pred očmi, ponotranjiti pa je moral tudi božji pogled, kar je nakazovalo na normativne tehnike nadzorovanja. V 18. stoletju nastajajoče ZDA simbolizirajo in ujamejo ta pogled (oko, videnje, nadzor) v emblem, ki predstavlja žareče oko. Natančneje, šlo je za t.i. »Eye of the providence«, ki si ga družno zamislijo Adams, Franklin in Jefferson. Gre za glavni simbol državljanske revolucije, ki je naznanilo nov, demokratični sistem Amerike. Simbolizirano oko je (no, pravzaprav ga še zmeraj, poglejte na zadnjo stran dolarskega bankovca) spremljal napis »Annuit Coeptis - Novum Ordo Seclorum«, kar v slovenskem prevodu pomeni »Bog nam je naklonjen – Nov svetovni red «. Napis nas opozarja na to, da je šlo za nekakšno recikliranje takratnih verskih načel, saj oko ni več pomenilo strahu, temveč previdnost (svoboda in pravičnost za vse državljane). Danes se vloga očesa, po logiki dogajanja v Ameriki, ponovno vrača na stara pota, a kljub temu ostaja pod isto osnovo.

Podobo očesa je danes nadomestilo umetno oko kamere, ki nas spremlja povsod. Vse javne institucije in drugi objekti so opremljeni z njimi tako, da se jim težko izognemo. Velikokrat se zazdi, da tudi sami neprostovoljno sodelujemo v nekem aktualnem realityu, neznani akterji pa nas nadzorujejo, usmerjajo in manipulirajo. Nekaj podobnega kot delamo mi z reveži iz Big Brotherja.

Marko Orel