Preiskovalna blamaža

Zunanji minister Dimitrij Rupel je osumljen nezakonitega ravnanja. Konec januarja sta ljubljanski Dnevnik in beograjska Politika istočasno objavila dokumente slovenskega ministrstva za zunanje zadeve. Dokumenti niso bili tajni, kljub temu, da je šlo za občutljivo in več kot zanimivo branje, ki je dokumentiralo stališča ZDA do tako rekoč vseh svetovnih kriznih žarišč. Objava je temu primerno odmevala v diplomatskem svetu. In slovensko ministrstvo se je seveda takoj lotilo iskanja izdajalca.

V preiskavi zunanje ministrstvo ni odkrilo izdajalca, hkrati pa se je preiskave lotilo na izjemno sporen način. Kot zdaj meni informacijska pooblaščenka, nezakonito. Nataša Pirc Musar je dvema zaposlenima na MZZ sporočila, da sta osumljena prekrška zaradi nezakonite obdelave prometnih podatkov telefonskih klicev zaposlenih na ministrstvu. Gre za zunanjega ministra Dimitrija Rupla in vršilca dolžnosti generalnega sekretarja na ministrstvu Igorja Jukiča. Osumljen je torej sam vrh ministrstva.

Zadeva je skrajno neprijetna, saj je ob preverjanju telefonskih klicev zaposlenih na zunanjem ministrstvu ekipa preiskovalcev nujno preverjala tudi vso njihovo komunikacijo. Šlo je torej za precej grob poseg v zasebnost izjemno velikega števila ljudi. Preiskovalci so preverjali klice zaposlenih na ministrstvu med 24. decembrom in 30. januarjem in kot je pred časom povedala Musarjeva, tako izdelali zbirko osebnih podatkov, ki je obsegala okoli 110.000 zapisov.

Informacijska pooblaščenka je že februarja zunanjemu ministrstvu naložila, da mora zbrane podatke uničiti. Zdaj je naredila korak naprej. In to precej velik korak. Minister Rupel je gotovo zelo jezen in njegov odgovor, ki ga čakamo, bo verjetno temu primeren. Tako kot je bil z razlogom jezen, ko je bil zapisnik sestanka političnega direktorja MZZ Mitje Drobniča z visokimi predstavniki State Departmenta, objavljen v času, ko je Ljubljano obiskal generalni sekretar OZN Ban Ki-moon in ko se je Kosovo pripravljalo na razglasitev državnosti.

A neprijetnost objave zaupnih pogovorov za slovensko diplomacijo ne more opravičevati kakršnih koli postopkov. O tem, kako zavzeto so se lotili iskanja izdajalca, priča podrobnost, da je bil med preiskovalci tudi znameniti svetovalec predsednika vlade za varnost Aleksander Lavrih, znan tudi kot obiskovalec tajne lokacije Sove, ki naj bi bila povezana s prisluškovanjem Sanaderju in Janši. No, zdi se, da je bil tisti, ki je poskrbel, da so washingtonski pogovori prišli v javnost, spretnejši.

Vsaka država bi seveda poskušala najti tistega, ki bi dokumente posredoval medijem. Vendar bi bili standardi različni. In tudi, če pristanemo na tezo, da bi pri tem mnogi uporabili vsa sredstva, bi hkrati morali upoštevati načelo, da morajo tudi preiskovalci za svoja dejanja odgovarjati. Ob tem je krivda zunanjega ministrstva toliko bolj očitna, ker objavljeni dokumenti niso bili označeni kot zaupni. In zanimivo je, da se glede tega, kdo je za to odgovoren, na ministrstvu nihče ni spraševal.

Zagovor ravnanja preiskovalcev na MZZ bo gotovo odločen in enostaven. Konec koncev so samo iskali škodljivca. A zgodba je za zunanje ministrstvo v vsakem primeru katastrofalna. Najprej zato ker je bil dokument neustrezno zavarovan in zato ker je sploh prišel v javnost. Potem zaradi vehementno glasne preiskave, ki je uporabila zelo vprašljive metode in omogočila preusmeritev fokusa zgodbe. Ter nenazadnje zaradi tega ker krivca za odtekanje gradiva z ministrstva niso uspeli odkriti.

Jani Sever