Dvig SDS

SDS je v trendu rasti. Najprej je Janezu Janši konec lanskega leta uspelo z napovedjo vojne proti tajkunom ustaviti trend padanja, ki je bil za stranko izredno zaskrbljujoč. Potem se je s prvo bitko protitajkunske vojne začel vzpon. Mesec dni kasneje je kazalo, da se je vzpon ustavil in da so se razmerja stabilizirala. A zadnja merjenja javnega mnenja kažejo, da se trend rasti prve vladne stranke nadaljuje. Mariborski SPEM je SDS nameril celo izjemno prednost pred SD-zasledovalko, ki že nekaj časa beleži padanje priljubljenosti.

Rezultati, ki jih je nameril SPEM so dramatični. SDS ima blizu 21 odstotno podporo, medtem ko SD podpira le nekaj več kot 14 odstotkov anketiranih. Gre za dramatičen obrat, saj razmerje spominja na tistega izpred začetka vojne s tajkuni, le da so bila takrat mesta zamenjana. Pri meritvi je potrebno upoštevati, da se več kot 38 odstotkov vprašanih ni opredelilo za nobeno politično stranko. Kar je izredno veliko. Nekateri namigujejo tudi, da gre le za eno izmed anket, katere vrednost naj bi bila manjša, ker njeni rezultati od ostalih opazno odstopajo. Vendar je meritev gotovo relevantna.

Kljub velikim razlikam med številkami, ki jih v različnih anketah dosegata največji stranki, so rezultati namreč primerljivi. Tudi v današnji Delovi anketi SDS beleži vzpon in približno tak rezultat kot ji ga je nameril SPEM. Razlika je v odstotkih, ki jih dosega SD, ta je v Delu še vedno za las pred SDS, in v neopredeljenih, ki jih je v Delu “samo” nekaj več kot 29 odstotkov. Za to je lahko vsekakor kriva razlika v anketnem vprašanju ter časovne in regijske razlike pri izbiri vzorca. Kakor koli, SDS je lahko zadovoljna in SD bi morala biti vsaj nekoliko zaskrbljena.

Razlogov za boljše ocene vlade je precej. Rast inflacije se je v preteklih mesecih nekoliko umirila in sindikalni protesti so bili politično skrajno neučinkoviti. Vlada se jim je dovolj spretno izognila. Vojna proti tajkunom je izvrstna politična akcija, posebej, če bo oblast pokazala enako mero brezkompromisne poštenjaške drže tudi pri ljudeh, ki so ji blizu. Eden prvih preizkusov bo usoda mesta direktorja v Intereuropi, od koder naj bi kmalu odšel Andrej Lovšin. In potem so tu še vinjete, ki tudi ob vseh racionalnih pomislekih ostajajo med ljudmi neverjetno priljubljene. Kar je ob obljubljeni ceni seveda pričakovano.

A ne gre samo za “malenkosti”. Vladavina SDS je pokazala, da je ta stranka povsem sposobna voditi državo in da lahko povsem uspešno vodi tudi predsedovanje EU. To je veliko. Vendar se zdi, da je še več vreden njen zastavek na volitvah. Tu je primerjava med SD in SDS izjemno zanimiva in najbrž odločilna. Razlika je očitna. SDS obljublja, da bo, v kolikor bi ji uspelo na volitvah zmagati, v koalicijo povabila vse stranke. Tako kot je to že storila leta 2004. SD, na drugi strani, vedno bolj odločno obljublja levo vladno koalicijo – karkoli že to pomeni. Nekako podobno kot LDS.

Kaj vam je bolj simpatično? Kateri pristop ima večji mobilizacijski potencial? Lahko bi rekli, da je odgovor enostaven. SD je šlo bolje kot danes v času, ko je ljudi skrbelo ali Borut Pahor ne razmišlja o vladni koaliciji z Janezom Janšo. In SDS gre bolje sedaj, ko njen predsednik vneto razlaga, da želi imeti dobre odnose z vsemi. Pahor ima sicer prav, ko pravi, da je politika v zadnjih letih še okrepila svoje položaje v vseh družbenih sistemih. Vendar politična drža, ki izključuje sodelovanje z eno od političnih strank v proporcionalnem volilnem sistemu običajno ni zmagovalna.

Razen kadar nezadovoljstvo z njo ni res izjemno široko. To bi v primeru SDS vsekakor težko trdili. Posebej ker se zadnjih nekaj mesecev ponovno intenzivno poskuša pozicionirati na sredini. Zmerna politika do Hrvaške to podobo dobro utrjuje. Pomembno pa k podobi sredinskosti vpliva tudi odnos do koalicijskih partneric. Vzpostavljanje razlik do SLS je tako ali tako ves čas očitno. V zadnjem času pa so se pojavile tudi pomembne razlike z NSi. Ob tem nikakor ni nepomembno, da poslanci SDS niso podprli zaklona o dokončanju denacionalizacije.

Zdi se, da osnovno lekcijo predvolilnih kampanj vendarle najbolje razume Janez Janša. Čeprav je vsem že dolgo znano, da se volitve zmagujejo na sredini.

Jani Sever