Tajkuni na sodišču

Na koprskem sojenju se je končala obravnava - tožba Zorana Jankovića proti Istrabenzu in Pivovarni Laško. Nekdanji predsednik uprave Mercatorja, ljubljanski župan Janković je želel dokazati, da sta Igor Bavčar in Boško Šrot kot direktorja Istrabenza in Pivovarne Laško podpisala z njim dogovor o tem, da naj bi vsi trije skupaj izpeljali menedžerski odkup Mercatorja ter da bodo delnice enakopravno delili na tri enake deleže. Potem se je vse skupaj razpletlo drugače. Janković je bil na hitro odstavljen. Šrot in Bavčar sta od Janše, skupaj z Gantarjem, kupila Mercator. Vlada pa je dobila priložnost uravnoteženja osrednjega slovenskega časnika.

Dogovor so trije slovenski tajkuni, kot vsaj nekaterim med njimi rad reče predsednik vlade, podpisali 7. septembra 2005 v eni od Istrabenzovih pisarn na Dunajski cesti v Ljubljani. V sporazumu je bilo zapisano, da naj bi vsak od njih pridobil “vsaj” po 15 odstotkov deleža Mercatorja. Odprta pa je ostala možnost, da se jim pridruži še kak tuji strateški partner. Menda so računali na C Market iz Srbije. Zadeva je hecna, ker gre za dogovor med tremi direktorji takrat v precejšnjem delu državnih podjetij, ki so enostavno z njimi ravnali kot s svojo lastnino. Kar v Sloveniji niti ni sporno. Tudi po začetku vojne s tajkuni se denimo Andrej Lovšin tako obnaša do Intereurope.

Fantje so pač podpisali nekakšno pogodbo, ki je določala, kako bodo kupovali in delili lastništvo Mercatorjevih delnic. Besedilo je, kot trdi Zoran Janković, sestavil Igor Bavčar. Bavčar trdi nasprotno, da je pogodbo sestavil Janković. Kakorkoli podpisali so jo vsi. Jankovićeva težava pa je, da je bilo v njej predvideno, da poleg Istrabenza in Pivovarne Laško Mercator prevzame tudi družba KLM, v kateri naj bi bili vsi člani uprave Mercatorja, ki pa še ni bila ustanovljena. Kljub temu naj bi Jankovića, po njegovih besedah, Bavčar in Šrot nagovarjala, da se izvensodno pogodijo. No, to se ni zgodilo in zdaj čakajo, da o zadevi na prvi stopnji odloči koprsko sodišče.

Zgodba sodnega spopada med Jankovićem, Bavčarjem in Šrotom je zabavna in poučna hkrati, ne glede na to, kako se bo odločila koprska sodnica, oziroma kako bodo o pritožbah na njeno sodbo odločale višje sodne instance. Razkriva namreč slovensko tajkunsko sceno. Tajne dogovore, vpletenost politike in razplet, ki je predvsem pomemben za razumevanje ambicij vseh vpletenih akterjev. Čeprav noben od tajkunskih igralcev v tej pomembni igri ne more biti deležen kakšnih pretiranih simpatij javnosti, so pravzaprav vsi zmagovalci. Tudi Janković, ki je tudi zaradi te igre postal župan.

Edini poraženec je vlada, ki pri vsem skupaj ni imela dobička. Oziroma je bil zelo kratkotrajen. Edini, za katerega se še do danes ne ve, ali je z vlado v dobrih ali slabih odnosih, je Igor Bavčar. A tudi on po definicijah tajkunstva, ki jih je predstavil predsednik vlade, ne more biti ravno miren. Janković je za Janševo vlado od samega začetka predstavljal sinonim gospodarsko političnega nasprotnika. Spor z Boškom Šrotom pa je zaznamoval sam začetek vojne proti tajkunom.

Sojenje se je torej končalo. Spopad treh velikih je bil manj zanimiv kot bi bil lahko. Zdaj čakamo na razsodbo. Če bi bila v prid Jankoviću, bi bilo to precejšnje presenečenje. Težko si je predstavljati kaj bi sledilo. Vsekakor bi Janković v tem primeru postal še precej močnejši kot je sedaj. Šrot in Bavčar pa nekoliko manj, vendar posledice zanju gotovo ne bi bile dramatične. Najbolj nesrečna bi morala pravzaprav tudi v tem primeru biti vlada, ki si močnega Jankovića, ki bi mu uspelo tudi na sodišču, ne le na volitvah, dokazati svoj prav, gotovo ne želi.

In nauk? Vlade prihajajo in odhajajo, sodišča razsojajo, tajkunom pa se še vedno smeji.

Jani Sever