Etični standardi

Včeraj je bilo v državnem zboru poučno. Instrumentalizacija vprašanj poslank in poslancev in odgovori predsednika vlade so predstavili utečen sistem manipulacije in potrdili iznajdljivost prvega vladnega ministra ter predsednika Državnega zbora. Kdo postavlja vprašanja, kolikokrat lahko premier odgovarja, kako je mogoče odgovoriti ne da bi odgovoril, kako je mogoče govoriti neresnice in kaj vse je dovoljeno, da umažeš politične nasprotnike. In seveda, kako vse skupaj predstavi javna televizija. Še ena od podob slovenske demokracije. Zlorabe pravil in manipulacije, ki postajajo standard.

Za začetek. Ideje o odpoklicu slovenskega veleposlanika v Zagrebu so neumnost. Glede evropskega reagiranja na hrvaške poteze, se s stališčem predsednika vlade o tem, da je najboljši tako imenovani “evropski” pristop, povsem strinjam. Preobrazba, ki jo je v zvezi s tem doživela SDS, je fascinantna in jo je treba samo pozdraviti. Ko Janez Janša in Branko Grims govorita o nacionalnih prenapetežih in umirjenosti slovenske zunanje politike je to vsekakor precej bolj simpatično kot so bile grožnje s tem, da morajo slovenski policisti prečkati Dragonjo in zaščititi “slovensko” zemljo na levem bregu reke.

No, nekaj drugega so postopki v Državnem zboru. Ko je predsednik vlade dejal, da je Hrvaška ukrep (uzakonitev ekološko ribolovne cone) preklicala, ni govoril resnice. Hrvaška je izvajanje cone namreč samo zamrznila. In ko je Sašo Peče to opazil in predsedniku vlade odgovoril, se je tudi on zmotil. Rekel je, da ni res, da je Hrvaška preklicala ekonomsko ribolovno cono. Nepomemben lapsus sta izkoristila najprej predsednik vlade in potem še javna televizija. Janša je Pečetu enostavno odgovoril, da Hrvaška ni razglasila nobene ekonomske cone in debate je bilo konec. TVS je to samo ponovila.

Peče je bil predstavljen kot nekakšen bedaček, ki tako ali tako ne ve o čem govori. Bil je neroden. In premier je bil spreten. TVS pa manipulativna. Nič pretresljivega. Pozorni gledalci so itak lahko vse razumeli. Konec koncev, zakaj na zavajanje ni opozoril še kdo drug. Vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če ne bi dogajanje v Državnem zboru dobivalo podobo sistema. Predsednik Državnega zbora France Cukjati je namreč predsedniku vlade dovolil, da na Pečetovo poslansko vprašanje odgovarja trikrat in ne le dvakrat, kot to predpisuje poslovnik. In TVS o tem seveda ni poročala.

Kakor ni poročala o zapletu z vprašanjem poslanca Zares Vilija Trofenika o visokih plačah direktorjev v državnih podjetjih. Tudi tu je predsednik državnega zbora France Cukjati odigral ne ravno simpatično vlogo. Ker je poslanec zbolel, so v Zares želeli, da premieru vprašanje zastavi njegova kolegica Cveta Zalokar Oražem. Vendar je bil Cukjati drugačnega mnenja. Vprašanje je predsedniku vlade postavil kar sam. Ne da bi razložil na kaj se nanaša in seveda ne da bi postavljal neprijetna podvprašanja, kar je sicer pravica poslank in poslancev. In predsednik vlade je bil zadovoljen.

Tandem predsednika vlade in predsednika državnega zbora deluje brezhibno. V obdobju bližajočih se parlamentarnih volitev bo to vedno bolj pomembno. Pristop, ki si ga je izbrala prva med vladajočimi strankami v državnem zboru, se seveda sklada z njenimi siceršnjimi strategijami obvladovanja družbe. Te so se doslej izkazale za zmerno uspešne. In vse kaže, da bodo zmerno uspešne tudi v prihodnje. Janez Janša je bil včeraj pravzaprav zelo uspešen. Namesto o plačah njegovih direktorjev in zamrznitvi hrvaške ekološko ribolovne cone, se je pač govorilo o vladni modri politiki do Hrvaške.

No, predsednik vlade je šel še korak dlje. Mimogrede je kompromitiral pokojnega Janeza Drnovška, ko je izdal podrobnost iz diplomatskih pogajanj med Hrvaško in Slovenijo v času dogovarjanj o sporazumu med Račanom in Drnovškom. O nekem podjetju, kot je sporazum, z vzdihom razočaranja, predstavil Janša. Iz Drnovškovega kabineta naj bi takrat prišel ukaz, naj zunanje ministrstvo ne reagira na barvanje mejnih kamnov ob Muri. Toliko da se ve, Janševa vlada varuje slovenske državne interes, Drnovškova je bila menda izdajalska. Še dobro, da se pokojni predsednik ne more braniti.

Lahkotnosti pri uporabi vseh sredstev za promocijo lastne politike, postaja iz dneva v dan bolj običajna.

Jani Sever