Filam Slovenijo

Marko Crnkovič je dal svoji nedavni kolumni v Dnevnikovem Objektivu naslov I feel politics (Čutim politiko). Sledila je kazen. Medijski inšpektor Ministrstva za kulturo Ivan Pal je Dnevnik oglobil. Angleški naslov je bil vreden nekaj več kot tisoč evrov. Logično. V Sloveniji velja zakon, ki pravi, da morajo izdajatelji, ki so tu registrirani razširjati svoje vsebine v slovenščini ali jih na ustrezen način prevesti. Zakonodaja je posledica slovenske majhnosti in jo hkrati betonira. V Sloveniji globalni mediji ne morejo nastati niti delovati. Se ne izide. Poseben paradoks ob tem je, da predsednik vlade že nekaj časa ponosno nosi majice in kapice z napisom I feel Slovenia.

Crnkovičev primer je prav zaradi naslova I feel politics, ki je nekakšna ironična parafraza uradnega slovenskega turističnega slogana, tako zanimiv. Kot da bi Pal pravzaprav hotel kaznovati državo, vlado, tudi samega predsednika vlade, ki je bil med najbolj navdušenimi nad sloganom I feel Slovenia. Ta obstaja v angleščini, tudi kadar je uporabljen za oglaševanja v Sloveniji. Kar je, mimogrede, najbolj pogosto. Vlade vladni inšpektor seveda ne bo kaznoval, ne le ker bi lahko izgubil službo, razlog je tudi povsem racionalen. I feel Slovenia uradno ni le slogan. Je precej več kot to. Je znamka. In imen znamk se ne prevaja. Znamka Slovenije je angleška. Je kdo presenečen? Le zakaj?

Na eni strani imamo oblast, ki ravna povsem puritansko in tudi sprejema zakone, ki takšno ravnanje omogočajo. Na drugi strani pa je ta ista puritanska oblast izključena iz okvirov, ki jih tako striktno predpisuje družbi. Težava je tako dvojna. Puritanizem je problematičen sam po sebi, saj razkriva strašne komplekse majhnosti. Ob tem se velja vprašati, ali je slovenščina res ogrožena in če je, kdo jo ogroža. Vsekakor slovenski jezik še nikoli v zgodovini ni bil tako razširjen, tako uporabljan, ni se ga učilo toliko tujcev in nikoli ni bil tako zaščiten kot danes. Od kod torej strah? Razlog je enak, kot pri vseh drugih jezikih, tudi precej večjih. Imenuje se “angleški esperanto”.

A tudi, če je to razumljivo, je predvsem nebogljeno. Medtem ko je druga plat jezikovnega puritanizma, ki oblast izključuje iz območja pravil zapovedanega obnašanja, predvsem prepotentna. Predsednik vlade republike Slovenije pogosto “feela Slovenio”. In vsi jo takrat čutimo z njim. Bolj ko je filana z njegove strani, bolj jo občutimo mi. Te vibracije, kajpada pozitivne, se potem širijo okoli planeta in da bi bile zares močne in da bi učinkovale na ta svet, moramo Slovenijo filati skupaj. Čim večkrat in čim bolj pogosto. Uradno znamko Slovenije moramo nositi na majicah, kapah, vetrovkah, zastavicah, … Slej ko prej bodo vsi, ki razumejo angleško, čutili z nami.

Tudi v časopisnih naslovih seveda lahko zapišemo I feel Slovenia. Ni problema. Gre pač za blagovno znamko. Nekakšni Johnson & Johnson. Tako je, ker se je tako odločila vlada in torej ne potrebuje prevoda. Za vse druge obstaja enostavna rešitev. Nič tragičnega. Naslov lahko napišejo v katerem koli jeziku, ga označijo z zvezdico in pod tekstom prevedejo. Stane nič in tudi prostora ne vzame veliko. Zakaj bi se torej sploh obremenjevali. Samo zaradi dvojnih meril, ki imajo uradno celo povsem razumno razlago? Slednje je vsekakor neprijetno. Vendar je še veliko hujša pokroviteljska mentaliteta varuhov čistosti. Tu ne gre le za svobodo. Gre za neumnost.
Danes je nek kolumnist v nekem slovenskem dnevnem časniku svoje besedilo končal s sintagmo; sapienti sat. Brez prevoda. Ojoj. Nedopustno! In razumnim naj bi bilo to dovolj. Slovenija je in bo ostala mala. To, da ima znamko zapisano v angleščini očitno ne pomaga. Voulez vous paté avec moi?*

Jani Sever

* Bi se paštetkali z mano?