Pirova zmaga

Hrvaška je suspendirala izvajanje Ekološko-ribolovne cone za članice EU. Odzivi so različni. Najbolj zadovoljni so evropski politiki. Tudi slovenski. Seveda, saj vodijo Evropo. In Evropa je slavila zmago. Kar je Hrvaški naložila, je Hrvaška izpolnila. Vendar je hkrati zamrznitev izvajanja ERC tudi hudo nerodna zadeva. Posledic za Slovenijo zadnja hrvaška poteza namreč praktično nima. ERC ostaja pravni akt, sicer zamrznjen, a v veljavi. S tem, da je rešitev požegnala Evropska unija, je celo pridobil na veljavi. Kdo je torej v tej zgodbi zmagovalec in kdo poraženec? Odgovor je enostaven. Umik ERC pomeni izgubo za ekologijo in hkrati zmago aktualne hrvaške politike.

ERC je bil sporna za dve članici EU. Motila je Italijo in Slovenijo. Pri čemer je Italija delovala mirno in neopazno. Slovenija je bila prav tako umirjena. No, ne povsem. Na Hrvaškem so prav Slovenijo prepoznali kot najbolj vneto nasprotnico uveljavitve ERC in kot državo, ki hoče blokirati vstop Hrvaške v EU. Ob tem so bili interesi Slovenije in Italije različni. V Italiji je šlo za povsem ekonomski in socialni interes. Za pravice italijanskih ribičev, ki so v nasprotju z ekološkimi interesi varovanja Jadrana. V Sloveniji je bil interes ribičev v ozadju. Enostavno jih pač ni veliko. Pravzaprav je bilo pri nas skoraj izključno izpostavljeno vprašanje prejudiciranja meje med državama.

In vendar slovenska vladna politika lani najprej sploh ni reagirala na hrvaške priprave na razglasitev ERC. Nato pa je bila zadovoljna z evropsko zahtevo po zamrznitvi njenega izvajanja za države članice EU. Za vse druge, ERC kot kaže velja, če ne drugače, vsaj na papirju. In to je tisto, kar šteje. Razplet torej sploh ni mogel biti drugačen. Razen, če bi Hrvaška trmoglavo vztrajala pri uveljavljanju ERC, kljub pritiskom Evrope, kar pa je bilo ves čas neverjetno. Na koncu je tako mogoče povsem enostavno ugotoviti, da so zmagali italijanski ribiči in da je Slovenija izgubila. Meja ERC, ki poteka po sredini Piranskega zaliva je zamrznjena, a uzakonjena s strani države, ki se bo v kratkem priključila Uniji.

Tisti, ki v to dvomijo, imajo morda prav. Hrvaška v pristopnih pogajanjih doslej ni bila ravno zagnana. Vendar zgleda Romunije in Bolgarije pričata, kako hitro je mogoče postoriti najnujnejše, če za to obstaja interes in če je Evropa hkrati željna sprejeti nove članice. In glede Hrvaške Evropa nima dilem. Hrvaška mora čim prej postati članica EU, ker je to nujni naslednji korak stabilizacije Balkana. Hrvaški politiki se tega zelo dobro zavedajo. Podobno kot se zavedajo, kaj so dosegli z manevrom ERC. Hrvaški premier Ivo Sanader je za Hrvaško radio televizijo včeraj povedal, da je to, da je ekološko-ribolovna cona za članice EU veljala dva meseca in pol, pomembno za prihodnje pogovore o meji.

In Slovenija? Predsednik slovenske vlade je bil včeraj nenavadno zadovoljen. Vprašanje je le zakaj. Menda naj bi Hrvaška z zamrznitvijo ERC pokazala, da se vede evropsko. Slišati je skoraj smešno. Pravi razlog za zadovoljstvo slovenske diplomacije je namreč lahko samo v tem, da je ob hrvaškem taktičnem umiku za trenutek pozabljeno to, da vsa odprta vprašanja med sosedama ostajajo odprta. Zoprna Dragonja in zoprna Mura in zoprna NLB in Krško in Piranski zaliv in … Spisek, ki se zdi skorajda neskončen, se vsako leto nekoliko podaljša. Ampak Janez Janša in Ivo Sanader sta menda kljub temu še vedno velika prijatelja. Tudi če po telefonu kdo od njiju protestira.

Na žalost to ne velja za obe državi. Hrvaška in slovenska politika sta uspeli odnose med sosedama zagreniti do neverjetnih razsežnosti. Raziskava slovenskega ministrstva za zunanje zadeve je pokazala, da kar 74 odstotkov anketiranih misli, da bi morala biti politika Slovenije do Hrvaške ostrejša kot doslej. Na Hrvaškem razne ankete že dolgo kažejo, da ljudje Slovenijo doživljajo kot slabo sosedo. Zelo neprijetno. Bo slovenska vlada ravnala tako kot ji svetuje anketa Ministrstva za zunanje zadeve? Hrvaška ji bo, glede na pretekle izkušnje, za to kmalu dala dovolj razlogov. Najprej bodo verjetno na vrsti zemljišča na levem bregu Dragonje. In tudi tega se vsekakor ne moremo veseliti.

Dovolj očitno je torej, da je Slovenija v boju s Hrvaško ERC izgubila. Hkrati pa je mogoče reči tudi, da je izgubila Evropa. Za ekologijo to vsekakor ni nikakršna zmaga. Prav tako ne za mednarodno pravo. Politika izvršenih dejstev bo namreč imela pozitivne posledice samo za državo, ki je ravnala samovoljno. Z manjšim odlogom pač.

Jani Sever