Stavka - proti komu?

Stavka je politična. Vlada z njo na prvi pogled nima nič. Gre za spor med delodajalci in sindikati. Za višje plače. Še več. Vlada je z besedami sindikate celo podprla. Nekaj naklonjenosti je pokazal sam predsednik vlade. A hkrati je seveda poudarjala tudi zadržanost in njena opozorila so bila pogosta. In vendar je odgovorna. Enačba je enostavna. Spor povzroča inflacija, saj sindikati pač hočejo, da izgubo, ki jim jo povzroča, nadoknadijo višje plače. Inflacija pa je neizbežno povezana z vladno politiko. Temu se vlada enostavno ne more izogniti. Ne glede na različne interpretacije inflacijskih razlogov. In nenazadnje. Vsaka stavka je znak šibkosti oblasti. Znak, da je nekaj narobe.

Nedavne velike demonstracije so bile organizirane kot opozorilo delodajalcem. Namenjene so bile tistim, s katerimi so se sindikati pogajali in to nikakor ni bila vlada. Kljub temu so bili transparenti polni protivladnih parol. Pričakovano in logično. In inflacija je bila ena osrednjih tem. Poleg grabežljivosti kapitalistov ter kapitalizma nasploh. Kapitalizma kot osovraženega sistema, ki je krivičen in omogoča peščici lagodno življenje, večino pa peha v revščino. Kar je precej poenostavljena realnost in hkrati za vzburjenje množic izjemno dobrodošla demagogija. Demagogija, ki je hkrati izraz razpoloženja delavcev, ki so parole iskreno vzeli za svoje.

Po demonstracijah so se pogajanja nadaljevala in nekaj časa je kazalo, da se bodo končala z dogovorom. Zdaj je za nazaj videti, kot da so bila že od samega začetka obsojena na propad. Razlike med pogajalskima stranema so s časom naraščale namesto, da bi se zmanjševale. Kot da so si vsi stavke pravzaprav želeli. Tako delodajalci kot sindikati. Konec koncev zdaj lahko oboji rečejo, da so trdno in načelno branili svoje interese in svoj prav. Poleg tega gre tako ali tako samo za opozorilno stavko. Časa za dogovor je še dovolj. Prav tako za pravo stavko. Morda bi se lahko zgodila pred volitvami. To konec koncev ne bi bilo nič presenetljivega glede na to, da se je vse zataknilo pri pogajanjih za nazaj. Pogajanja o letošnjem in prihodnjem letu pa se niso še niti začela.

Vse skupaj ni videti ravno obetavno. Situacijo še dodatno zapletajo gospodarske napovedi, ki predvidevajo nižjo gospodarsko rast, o inflaciji pa bolj ali manj molčijo. Na drugi strani so povsem konkretni računi delodajalcev in sindikatov. Stavka se seveda nikomur ne splača, če je predolga. A to, kaj je za sprte strani še sprejemljivo, vedo samo posamezni delodajalci in posamezni sindikati. Koliko časa lahko zdržijo in kaj je dolgoročno zdržno, kdaj zaostrovati oziroma kdaj bo pač nujno popustiti. Ti izračuni so vedno skriti. Javni so argumenti, ki so na obeh straneh deloma povsem racionalni. Vendar ne vsi. Nekateri so videti tudi povsem iracionalni, kar prav tako velja za obe strani.

Glede sindikatov je mogoče reči, da rast plač v Sloveniji prehiteva inflacijo. Tako pravi statistika, čeprav je res, da je statistika samo povprečje in da v velikem delu gospodarstva to enostavno ne velja. In glede delodajalcev je prav tako nerazumljivo, da so dogovor o usklajevanju osnovnih plač, ki je bil že skoraj sklenjen, zapisali tako, da je sedaj jasno, da so od njega odstopili. Od daleč je torej vedno bolj videti, kot da se pravzaprav nobena od pogajalskih strani ni hotela dogovoriti. Pri pogajanjih je namreč dogovor vedno najlažje blokirati. Dovolj je, da ena od strani zanj ni resnično zainteresirana. Po drugi strani je nemogoče, da do dogovora ne pride, kadar je v interesu vseh.

In vlada? Na vse skupaj skorajda ne more vplivati. No, lahko se bori z inflacijo. A tudi, če bi v tej bitki nepričakovano hitro zmagala, nevšečnosti, ki jih je inflacija že povzročila, s tem ne more razrešiti. Je talka situacije, ki napoveduje dolgoročne socialne napetosti. Tega si gotovo ni želela. Nasprotno, naredila je praktično vse, da bi popustila delavskim zahtevam, tam kjer je bilo to odvisno od nje. Na delodajalce pa ima itak vedno manj vpliva. To seveda ne pomeni, da ne more storiti ničesar več. Kdor hoče zmagati na prihodnjih volitvah, se bo namreč moral brezkompromisno postaviti na stran sindikatov. Ne glede na to, kako nespametno je dolgoročno takšno početje.

Težava je seveda v tem, komu bodo delavci lahko zaupali. Kdo je v svoji podpori njihovi stvari lahko dovolj iskren? Vladne stranke tu a priori niso v najboljši poziciji. Tako delodajalci kot sindikati to zelo dobro vedo. Konec koncev njihovi predstavniki s trenutno oblastjo niso ravno v najboljših odnosih.

Jani Sever