Zmaga nacionalnega interesa

Telekom Slovenije ostaja slovenski. Nobenega presenečenja ni bilo. Politično bi bilo prodati Telekom tujcem pol leta pred volitvami pač neoportuno. Ampak, ali tega predsednik vlade prej ni vedel? Vsekakor bi to moral vedeti. Zgodba privatizacije Telekoma Slovenije je, kljub temu da v njej ni velikih presenečenj, pravzaprav neverjetna. Trajala je izjemno dolgo. Bila je zelo draga. In pripeljala je do padca borzne vrednosti podjetja. Skratka, vlada si je privoščila zelo velik strošek, ki je pripeljal do nikakršnega rezultata. Prav ničesar ni videti pri vsem skupaj, kar bi lahko davkoplačevalce razveseljevalo.

Vlada je na začetku mandata glede prodaje Telekoma zagovarjala pristop, po katerem naj bi najprej demonopolizirala trg telekomunikacij in se šele nato lotila prodaje. To se ni zgodilo. Vsaj ne v zadostni meri. Sploh pa za povečanje konkurence med ponudniki telekomunikacijskih storitev, brezžične telefonije in interneta vlada nima prav nobenih zaslug. Konkurenti Telekoma z vsemi hčerkami vred so bili pridni. To pa je bolj ali manj vse. Namesto naporov za demonopolizacijo, so se lobisti, ki so blizu vladi v cerkvenih krogih denimo trudili za to, da se mora T2 ukvarjati z iskanjem novih lastnikov.

Namesto demonopolizacije se je začela privatizacija na pamet. Postopek je bil dolg. Najbolj odmevna pa je bila izjava prodajalca, da je Telekom najbrž precenjen. Poteza, ki je bila nenavadno benevolento sprejeta. Nihče ni bil zamenjan. In isti prodajalec je nekaj mesecev kasneje ugotovil, da ponudbe kupcev niso dovolj visoke. Kot da bi si vlada želela natančno takšnega razpleta, kot se je zgodil. Na koncu lahko svojo politiko poskuša označiti za liberalno (trudila se je prodati državno premoženje) in hkrati kot domačijsko (zaščitila je nacionalni interes). Kot da je prepozno odkrila model NKBM.

Vmes je zato pač zapravila nekaj denarja. Prodajalci, ki so nižali ceno, so za svoj prispevek dobili visoko plačilo. Pravzaprav je šlo za neuspeli poskus privatizacije zelo veliko denarja. Uradno več kot pol milijona evrov. Nekateri sumijo, da v tej številki niso všteti vsi stroški. A samo seje privatizacijske komisije so stale 123.000 evrov. Malenkost. Kot pravijo odgovorni, so se ob poskusu prodaje Telekoma Slovenije veliko naučili. In kot vemo, vsaka šola pač nekaj stane. Najlepše je seveda, če jo plača nekdo drug, na primer davkoplačevalci. Vprašanje pa je, komu se je to izplačalo.

Vladi, kot kaže, vsekakor. Koalicija ostaja trdna. SLS in Desus sta zadovoljna. Vlada ni prodala srebrnine. Konji so ostali v hlevu. Kmetsko domačijske metafore so ponovno zmagale. Eno najbolj slikovitih je uporabil minister za gospodarstvo, Andrej s Štajerske, ki je ob pojasnjevanju razlogov, zakaj se je vlada odločila, da Telekoma Slovenije ne proda, uporabil primero vinogradnika. Dejal je, da svojega vinograda za nobeno ceno ne bi prodal kupcu, za katerega bi vedel, da ga ne zna obdelovati. In mimogrede užalil kupce, ki jih je malo prej zavrnil in ki se na telekomunikacijski posel vsekakor spoznajo.

Nacionalni interes je zmagovalec. Napovedi o tem, da bi vlada utegnila del Telekoma odprodati po modelu NKBM, pa pričajo, da je očitno prepozno spoznala, kako izjemno učinkovito populistično orodje ima v rokah. Navdušenje Petra Jambreka po prodaji deležev NKBM, z upoštevanjem popravkov cene glede na povpraševanje, je bilo zgovorno. Težava je samo, da je ideja za Telekom Slovenije prišla nekoliko prepozno. Čeprav še vedno dovolj zgodaj. A najprej je morala biti uporabljena s strani najboljše sosede, ki je očitno velik in pomemben zgled. Konec koncev je tudi irski PR svetovalec Sanaderja in Janše isti.

Kakor koli. Za propadlo prodajo jih očitno ne bo žalovalo prav veliko. Bi pa bilo precej navdušenih v primeru, da bi vladi uspelo del Telekoma Slovenije prodati po modelu NKBM še pred volitvami. Zaradi časovne stiske je to sicer težko verjetno. Vsekakor pa lahko SDS zdaj takšen model privatizacije vsaj obljubi jeseni na volitvah. Tudi to je nekaj.

Jani Sever