Komentar - Matjaž

Stoprvič opozarjati na isto stvar, bi bilo smešno, če ne bi bilo grozljivo. Pa ne zame; grozljivo za 18.305 izbrisanih, ki čutijo kafkovsko nemoč človeka v konfliktu s cinično oblastjo. Oblastjo, ki ji ni mar za usode ljudi, ki ne pripadajo njihovi politični, ideološki ali nacionalni skupini. Oblastjo, ki hladnokrvno spregleda usode tisočev, če to koristi njihovim oblastniškim političnim ciljem.
Nikakršnega smisla nima še stoprvič dokazovati nezakonitost izbrisa, kar je dvakrat odločilo Ustavno sodišče. Tudi tega ne, da je nezakonitost tega dejanja potrdilo kar nekaj mednarodnih institucij od Združenih narodov, do Sveta Evrope. Niti tega, da je bistvo spoštovanja pravne države brez pripomb udejanjiti vsako odločbo Ustavnega sodišča, tudi če se z njo ne strinjamo. Saj za to gre: če bi se strinjali, sodišč sploh ne bi potrebovali. In trdovrato iskanje razlogov, ki bi morda upravičevali neizpolnitev volje ustavnega sodišča, slovensko politiko uvršča ob bok koroškega vladarja Haiderja, ki edini v demokratični Evropi ravna slovenski politiki podobno.
V tej cinični igri oblasti je morda smiselno reči kakšno besedo o ne-spodobnosti manipuliranja nekaterih oblastniških figur. Na primer o izjavi Branka Grimsa, ki je v imenu vladajoče stranke ponovno dokazal, da je mojster sprenevedanja in manipulacije.
Grimsovo in sprenevedanje oblasti pred dvema dnevoma temelji najprej na laži, ko trdi, da sta takratni predsednik države in vlada s celostranskimi oglasi pozivala poznejše izbrisane k ureditvi statusa; omenjeni oglasi so bili namenjeni drugi stvari. Naslednji korak v manipulaciji je širjenje nestrpnosti, ko izbrisane ponovno poveže z jugo vojsko in jim očita kalkuliranje s slovensko samostojnostjo, za kar pač ne smejo biti nagrajeni.
Mimogrede “namoči” še opozicijo, ki ji očita protislovenska ravnanja, vse to pa začini s kritiko Ustavnega sodišča, ki naj bi domnevno stopilo na pravni rob. Torej storilo nekaj, česar naj ne bi smelo. Čeprav tega ne izreče, poučuje Ustavno sodišče, ko pravi, da je od Francoske revolucije dalje možno urejati status posameznika le posamično in ne skupinsko. Pri tem pa zamolči, da je bilo ravno dejanje izbrisa skupinsko maščevanje oblasti nad posamezniki, kar je v pravu izrecno prepovedano.
Seveda oblast skozi Grimsova usta ponovno zanika izbris, ko pravi, da je šlo le za prenos evidenc “iz evidenc stalnega prebivanja v evidenco tistih brez urejenega statusa”. Ob poslušanju tega izuma se mi je prikazal morilec na sodišču, ki se zagovarja: “Jaz njega nisem ubil. Le iz evidence živih sem ga prestavil v evidenco mrtvih.”
Ali lahko le še nemočno protestiramo.

Matjaž Hanžek