Komentar - Denis

Ne bom pričel z minuto molka, čeprav ste nazadnje ravno z molkom končali vašo pot na zemlji, gospod predsednik. Odšli ste tiho in brez besed. Te ste nam zapustili že mnogo prej, v svojih govorih, intervjujih, knjigah, pogovorih in vseh bližnjih srečanjih. Spominjam se tudi stiskov rok, preko katerih smo se vam navadni državljani malo bolj približali. Prvič sem vam jo stisnil pri sedemnajstih pred lovsko kočo v Kočah pri Kočevski Reki, leta 1992, po neki vojaški proslavi. Tudi moja družina se vas je takrat prvič dotaknila. Mami ste bili najbolj pri srcu, veliko ste ji povedali preko vaših knjig. Iskreno vas je imela rada. Kot fotograf na Mladini sem tudi sam rad spremljal vaše življenje, najprej kot predsednika vlade, kasneje kot predsednika Republike Slovenije. Veliko vaših fotografij sem posnel v teh letih, tako lepih kot tistih malo manj, v spominu mi jih je ostalo kar nekaj, a vseeno sem bil najbolj navdušen nad ono, posneto na 2. srečanju vašega gibanja za pravičnost in razvoj na gradu Štatenberg, kjer ste se prav prisrčno smejali v družbi Valentine, Iva in Rudija. Izžarevali ste radost do življenja. Spomnim se, ko ste prišli na fotografsko srečanje Enookih v Čarlija, kakšno veselje ste nam podarili. V čast nam je bilo kramljati in se smejati z vami ob zgodbah fotografij na zidovih. In kaj naj povem še na koncu? Bili ste občudovanja vredni, doktor Drnovšek, bili ste dober politik, za kar smo vam lahko vsi Slovenci in Slovenke ter vsi državljani zelo hvaležni! Zahvaljujem se vam za vse lepe spomine, kot častnemu članu Enookih, kot predsedniku, ki je znal prisluhniti malemu človeku, kot velikemu državniku, pa vam zdaj želim miru, kjerkoli že počivate.

Denis Sarkić