Slovo ne-politika

Umrl je Janez Drnovšek. Že ves teden je o tem po Slovenija krožila govorica, kljub temu, da je bil nekdanji predsednik vlade in predsednik republike še živ. Tako vsaj pravijo tisti, ki so mu bili blizu. A nekaj je le bilo v govoricah. Zdelo se je, da gre za zlobo in patologijo ulice. Vendar so danes govorice postale resnica. Dolgotrajna bolezen, s katero se je slovenski državnik boril na vse mogoče načine, je v 58. letu končala njegovo življenje. Bilo je izjemno pestro. In spomin nanj bo še zelo dolgo prisoten.

Ekonomist, jugoslovanski diplomat (svetovalec ambasade v Egiptu), poslanec v slovenski skupščini, član predsedstva Jugoslavije, slovenski premier in predsednik republike. Ko je dokončno zapustil svoje politične funkcije, je bilo konec. V politiki je deloval neverjetno uspešno. Na vseh funkcijah, ki jih je imel, je bil politik s slogom, ki je bil daleč od avtokratskega. Sliši se morda malenkostno, vendar za politike to ni tako enostavno. Tudi v demokraciji ne. S tem imamo tudi v Sloveniji vedno več izkušenj.

Njegovo pot zaznamujejo tri obdobja. Jugoslovansko, premiersko, in predsedniško. V vseh obdobjih je uspel zase ohraniti nekakšno posebno pozicijo. Zmogel je biti nad stvarmi, za katere je bil celo neposredno odgovoren. Demokratizacija in razpad države, ki ji je predsedoval, sta se iztekli v vojno v Jugoslaviji. Vendar Drnovška v nekdanjih republikah skupne države ljudje niso sovražili, kljub temu, da mu je država tako rekoč izginila pod nogami, je mirno nadaljeval svojo pot brez očitkov, ki bi se naslavljali nanj.

Podobno velja za dolgoletno tranzicijsko vladavino LDS, ki se je na koncu iztekla v razpad stranke in osovraženost imena, s katero se stranka, ki se danes od Drnovškove tako zelo razlikuje, še vedno bojuje. Korupcija in klientelizem sta bila pojava, s katero je postala vladavina njegove stranke v ljudskem prepričanju nerazdružljivo povezana. In vendar se Drnovška to nikoli ni zares prijelo. Stigma je padla na stranko. On je ostal nedotaknjen. Nadaljeval je svojo pot brez stranke, ki jo je vodil v vzponu in se brez njega enostavno ni znašla.

To je za mnoge predstavljalo njegov največji politični neuspeh. Propad otroka, ki ga je vzgajal v času njegove rasti ni nekaj, na kar je bil Drnovšek lahko ponosen. A kot predsednik republike in človek, ki je zbolel za rakom, se je nekdanji predsednik LDS radikalno spremenil. Postal je ne-politik med politiki. Njegove besede so postale izjemno neposredne in kritične. Opozarjal je na napake, ne glede na to, ali mu je to škodovalo ali ne. Nič skritega ni bilo v njegovih potezah. Kar je naredil je bilo tisto, kar je hotel narediti.

Zaradi svojih ravnanja je v zadnjem obdobju predsedovanja republiki po eni strani izgubil mnogo simpatij. Med bolj konzervativni ljudmi je na trenutke veljal skorajda za čudaka. Krona iz listja, ki so mu jo na glavo posadili njegovi istomišljeniki iz Gibanja za pravičnost in razvoj je to morda najbolje simbolizirala. Nasprotniki so se norčevali tudi iz njegovih potovanj v Indijo in Južno Ameriko. A po drugi strani je s svojim ravnanjem pridobil mnogo novih spoštovalcev. Njegov stil je bil pravzaprav revolucionarno dober. Dobro je postalo njegovo vodilo.
Naj bo dober tudi njegov spomin.

Jani Sever