V službi države

Razkrita zahteva za preiskavo, ki jo je Vrhovno državno tožilstvo poslalo okrožnemu sodišču v Ljubljani, je izjemno poučna. Tajkunski posli so zdaj na dlani. A pravzaprav v nenavadni luči. Nad objavo dokumenta se hudujejo predvsem odvetniki osumljenih. Kar je razumljivo. Njegova objava je delovala kot nekakšna obtožnica, če že na kar razsodba v imenu ljudstva, ki se je zgodila pred samim sojenjem. Res je - ob prebiranju se zdi, da so vsi osumljeni krivi. A vendarle je dokument zanimiv tudi zaradi podrobnosti. Iz njega je namreč mogoče razbrati, da je za vse skupaj najbolj odgovoren nek državni uslužbenec. Celo več – videti je, da se mu je Ivan Zidar celo upiral.

Zgodba je pravzaprav zelo enostavna. Nekdo, od katerega je odvisno, ali bo neko podjetje dobilo državni posel v višini več deset milijonov evrov, ima sorodnika, ki ga želi vključiti v posel. In za to je pripravljen na izsiljevanje. Velike gradbene firme na to izsiljevanje najprej nočejo pristati. A ker so dobički veliki – to je poseben del zgodbe, ki je za tajkune neprijeten, saj si želijo dodaten zaslužek zagotoviti s prirejanjem ponudb – na koncu kljub vsemu popustijo. Ob tem so celo tako neprevidni, da se pustijo ujeti kriminalistom, ki jim prisluškujejo in spremljajo tako rekoč vsako njihovo potezo. Precej malomarno, posebej, ker sami prisluhi pričajo o njihovi previdnosti.

“Tudi v pogovorih z Ivanom Demšarjem (tako kot z Dušanom Črnigojem) Ivan Zidar jadikuje, da je poteza zamenjave (dela) ponudbe preveč nevarna, čemer se v bistvu njegov sogovornik strinja, a mu prikazuje tudi njen ugodni poslovni vidik, pri čemer daje izrecno vedeti, da leži riziko morebitne razkritja poteze na strani Ivana Zidarja. Končno vendarle Ivan Zidar odloči, da se v zamenjavo gre (…) S to svojo odločitvijo in naročilom je Ivan Zidar v tem trenutku torej odločil, da se Tomažu Žibretu obljubi nagrada (vključitev elektrikarja Bidovca v popravljeno ponudbo), za kar ponudnik SCT/Primorje dobi za protiuslugo razpisan posel.” Tudi to je med drugim zapisano v dokumentu.

Slovenija je koruptivna država. O tem očitno ne gre dvomiti. Je pa po svoje zanimivo prebirati čtivo, ki moč tajkunov precej relativizira. Nek skorajda nižji uradnik – s sicer zelo pomembnim vplivom na razdeljevanje državnega denarja – drži največjega gradbenega mogotca v državi, pred katerim se menda tresejo vse politične stranke, cerkev in še kdo, v šahu. Prvi zidar je sicer očitno besen. Tako zelo, da celo grozi, da bo zadevo sam predal medijem. A na koncu se odloči, da bo popustil. Posel dobijo vsi – tako največja gradbena firma, kot sorodnik državnega birokrata in na koncu so zadovoljni tudi podizvajalci. Pravzaprav vsi razen davkoplačevalcev.

Dokument priča o neverjetni lahkotnosti obvladovanja državnih poslov s strani nekaj izjemno vplivnih posameznikov. Sporočilo je strašljivo. Predsednik vlade je najbrž pretiraval, ko je napovedal, da bodo zadnje tajkunske aretacije davkoplačevalcem v prihodnje prihranile več sto milijonov evrov pri gradnji slovenskih cest. Vendar bi bilo dobro, če bi se njegove napovedi izkazale za čim manj pretirane. Predor Šentvid, pri katerem je cena rasla tako rekoč iz meseca v mesec, je primer, ki priča, da bi bilo to lahko celo povsem mogoče. Podobno velja za načrtovani stolp na Brniku, ki bi, če bi bil zgrajen, postal najvišja stavba v državi. Pravi spomenik megalomanstvu.

Le kdo si ga je zamislil? Čigava je bila ideja, da mora stati tako daleč, da bo višina 100 metrov opravičljiva? Zamisel oddaljenega gigantskega stolpa je izjemna. Posebej všečna bi bila seveda, če bi bil zgrajen še pred slovenskim predsedovanjem EU. Potem bi mu mu gotovo peli slavo, kot še enemu od gradbenih dosežkov domačega znanja. Kljub temu ni jasno, kdo si je vse skupaj zamislil. Niti kdo je zaslužen za to, da je bil projekt sprejet, kljub resnim pomislekom, ki ga spremljajo od samega začetka. A moč državnih uradnikov, ki jo razkriva dokument, je fascinantna. Celo Zidar je na koncu očitno raje popustil, čeprav menda ni človek, ki bi mu bilo takšno ravnanje karakterno ravno blizu.

Afera bo vsekakor še dolgo osrednja slovenska tema. Kar je dobro. Morda bo zaradi nje v prihodnje vsaj nekoliko težje ponavljati Šentviško ali Brniško zgodbo. Vendar, kot pričajo objavljeni dokumenti, za to protitajkunska vojna ne bo dovolj. Zdi se, da bi bila za to enako pomembna vojna proti koruptivnim državnim uslužbencem.

Jani Sever