Nič ni brezplačno

Mediji so vladi v Sloveniji nenaklonjeni. Tudi pritiskov tako rekoč ni več. Večinoma so se mediji “osamosvojili” – vsaj vladni predstavniki, glede na njihovo vsebino, očitno v uredništvih težko dosežejo svoje. Celo Maga, kakršnega smo poznali, ni več. Ostala sta samo dva”državna” medija. RTVS in STA. RTVS je paradni konj medijske politike sedanje vlade. No, ne ravno vlade. Bolj pravilno je reči – medijske politike SDS in “poštenega” dela NSi. RTVS je z novo zakonodajo, ki je svojo potrditev dobila celo na referendumu, tako da je na nek način postala ljudska, postala model uravnoteženja medijev. Ob koncu vladnega mandata bo nastopil čas za ocene. Najzanimivejše seveda prihajajo iz samega vrha RTVS.

Ne, ne gre za novinarje. Oglasil se je sam direktor RTVS Anton Guzej, ki pravi, da bi morali RTV prispevek povišati. Zahteva je neprijetna. Ena najbolj izpostavljenih obljub zagovornikov vladne rešitve organiziranosti javne televizije ob sprejemanju zadnje zakonodaje o RTVS in ob referendumski kampanji je namreč govorila o znižanju RTV naročnine. Ta se je zaradi inflacije – ker je kajpak najslabša od vseh mogočih tolažb – res znižala. A ne le to, predsednik vlade je kot enega izmed možnih socialnih ukrepov na začetku letošnjega leta omenil celo selektivno ukinitev naročnine za najbolj revne. O tem se je sicer hitro nehalo govoriti, vendar je vtis, da je naročnino mogoče še znižati, ostal.

Na RTVS so očitno prepričani, da temu ni tako. Generalni direktor opozarja, da zaradi izjemno visoke inflacije izgubljajo velik del prihodkov. In nič ne pomaga, da novinarji in novinarke odhajajo. Oziroma pomaga bolj malo. Denarja še vedno zmanjkuje. Menjave so dobre samo za politično stran enačbe. Z njimi odhajajo tisti bolj nezaželeni kadri, prihajajo pa tisti, za katere je vsaj mogoče upati, da bodo bolj partnerski s sedanjo oblastjo tudi dolgoročno. Čeprav je upanje običajno varljiva stvar. Na zadnjem Vročem stolu je bilo denimo zanimivo opazovati generalno državno tožilko, ki se je pritoževala nad tem, da ni vedela v kakšno oddajo je bila povabljena.

Nič ni večno. A za nekaj časa je vendarle cunami na RTVS prispeval k bolj uravnoteženo profesionalni državni televiziji. Pretresov je bilo precej. Tudi če odmislimo odstope iz sveta RTVS, je državno televizijo zapustilo rekordno število novinark in novinarjev. Gre predvsem za informativni program, iz katerega je lani odšlo petnajst ljudi. A ne le za to. Tudi drugi programi imajo očitno težave. Kljub temu, da na RTVS zagotavljajo, da se njihova gledanost zvišuje. Nekaj je eksemplarnih primerov. Razbitje nedeljskega popoldneva, ukinitev Maria in Milijonarja ter umik Hribarja v nočne ure. No, morda bo vse to na koncu vendarle rodilo nove uspehe.

V to je enostavno potrebno verjeti, kajti samozavest vodstva RVTS je fascinantna. Na kritiko člana sveta RTVS Mita Trefalta, ki je na seji opozoril na nizko kvaliteto slovenskega jezika, zlasti v razvedrilnem programu, je urednik Petar Radović lakonično odgovoril: “Govorijo, kot govorijo.” In Mito Trefalt je postal še en bivši svetnik. Svojega odstopa ni komentiral. Tudi ni bilo treba. Ga bo že nekdo nadomestil. Sicer pa, ali ni zavrnitev takšnih puritanskih očitkov znak liberalnosti medija? Kakor koli, vodstvo RTVS je s svojim delom na vsak način izjemno zadovoljno. Če bi dobili nekaj več denarja, bi bilo vse v najlepšem redu. Le zakaj jih vlada ne razume?

Pa tako so se trudili. In se še trudijo. In se bodo tudi v prihodnje. Za dobro Slovenije in v zadovoljstvo gledalk in gledalcev. Referendumska obljuba je pravzaprav zelo majhna cena za to poslanstvo. Ali vodstvo RTVS tega ne razume? Bo vztrajnost pri delanju Dobrega popustila samo zaradi nekoliko višje inflacije? To bi bilo naravnost nepredstavljivo? Čeprav je res, da so na RTVS nekoč že stavkali – in to ravno na dan zadnjih parlamentarnih volitev. Neprecenljivo.

Jani Sever