Komentar - Branko

Umrl je Janez Rugelj. Njegovega pomena se Slovenci, še posebno Slovenke najbrž še ne zavedamo. Slovenke so mu zamerile njegovo robatost, s katero je izrekal zelo preprosto resnico, da ženska, ki ne želi, da bi moški zblodil, mora dovoliti moškemu, da vodi v tem plesu med spoloma. Tudi sicer se je, zato ker je bil, trde, klene narave dostikrat zapletal v spore in spopade predvsem z ljudmi, ki so mu bili zavistni ali pa ki so se bali sprememb. Kot otrok, to mi je nekoč pripovedoval, je devet let star, očetu zaplenil vžigalice, oče ga je namreč zverinsko pretepal in ko ga je zadnjič tako pretepel, mu je pokazal, iz žepa je potegnil vžigalice, mu je pokazal in rekel, ata lejte, vzel sem vžigalice, ko me boste naslednjič udarili vam bom zažgal, in to je delovalo. Te strategije se je potem držal v vseh svojih sporih in spopadih in zato je prihajalo do tistih ostrih gladovnih stavk do smrti in tako naprej. Vendar pa, če pa je človek bil znotraj njegovega programa ali pa jaz, ki sem bil kot njegov terapevt, je pa videl seveda, da je ta njegova trdota v bistvu benigna, da je v najbolj žlahtnem pomenu besede benigna agresivnost s katero je obvladoval to svojo skupnost, ki jo je oblikoval kot eno maternico, v kateri so se ljudje pač silno dobro počutili, s terapevti vred. Mene je popolnoma pridobil potem, ko sem sedem let že bil na samozdravljenski abstinenci in me je povabil k sodelovanju. Prišel sem k njemu, vedel sem, da je avtoritaren, vprašal sem ga, kako je mogoče, rekel sem: “… doktor Rugelj vi trdite, da se ljudje ne moremo samoozdraviti, če nismo znotraj vašega programa… “ , on pa je rekel: “… vidite gospod Gradišnik, ravno s takim kot ste vi, ki mi diskretno sledite, imam najboljše rezultate.” Takrat sem dol padel in postal pač njegov prijatelj in privrženec, ker sem spoznal, da je govoril resnico, brez njegove velike razvpitosti, njegovega vplivanja se sam nikoli ne bi bil odločil zato, da ozdravim. Zato sem mu silno hvaležen. Njegov največji problem v zadnjih letih je bil, kdo bo njegov naslednik, tega seveda ni, projekti tako velike narave, ki jih vodijo taki karizmatiki, tako redki ljudje kot je on, ne morejo upati, da se bodo ohranjali v tej obliki, vendar pa je zapustil na stotine, če ne tisoče naslednikov, ki so odšli iz njegovega programa in bi sedaj znotraj različnih skupin samopomoči, od anonimnih alkoholikov naprej skrbijo, da so seme, da so kali, ki jih je on zasadil, delajo naprej, hvala mu in slava mu.

Branko Gradišnik