Med prijatelji in izdajalci

Kosovo je neodvisno. Vsi so vedeli, da se bo to zgodilo. In Slovenija je pri tem odigrala opazno vlogo. Od “Kardeljeve” ustave, ki je prinesla zahteve po republiki leta 1981, preko zborovanja za kosovske rudarje v Cankarjevem domu, do podpore Natu ob napadu na Jugoslavijo. Tudi v zadnjem obdobju je bila Slovenija na Kosovu zelo aktivna. Nekdanji predsednik Janez Drnovšek je konec leta 2005 predstavil svoj načrt – v devetih točkah – za Kosovo. Po njem naj bi mednarodna skupnost oblast predala kosovskim inštitucijam v osemnajstih mesecih. Takrat je Drnovšek dejal, da je Kosovo praktično že neodvisno. Imel je prav – Ahtisarijev načrt je v veliki meri enak njegovemu.

A tako takrat kot danes je kosovska neodvisnost tudi v Sloveniji vzbujala veliko nasprotujočih si pogledov in občutkov. Drnovška je takrat napadla tudi vlada, češ da se glede svojih nastopov z njo ni uskladil. Zmešal ji je štrene v Beogradu, za hip pa je bilo videti, kot da ji je tudi prevzel iniciativo, ki je pravzaprav njena. Kakorkoli, pot do neodvisnosti Kosova je bila neizbežna in Drnovšek je bil med prvimi nekosovskimi politiki, ki je to spoznal in javno povedal. Potem so šle stvari svojo pot. Slovenska diplomacija je nekako krmarila med Beogradom in Prištino, dokler ni konec lanskega leta Janez Janša napovedal, da bo Slovenija med prvimi priznala Kosovo.

Morda bi lahko bili celo prvi. Zakaj pa ne. Načelna pravica narodov do samoodločbe je nekaj, kar Sloveniji mora biti blizu. In kljub temu, da gre za princip, ki lahko povzroči mnoge nevšečnosti, posebej v primerih, ko se poskuša udejaniti na etnično zelo mešanih področjih, bi moral biti za slovensko politiko tako rekoč svet. Brez njega Slovenije namreč ne bi bilo. In vendar se je Slovenija v zadnjih tednih do hitrega priznanja Kosova zelo ohladila. Predsednik vlade zdaj ne govori več, da bomo med prvimi. Nasprotno, njegove besede je mogoče razumeti kot da to za Slovenijo sploh ni pomembno vprašanje. Kar je pravzaprav neverjetna sprememba stališča.

Slovenska vlada bo o tem vprašanju govorila na redni seji v četrtek. Bo takrat odločitev lažja? Bo takrat kaj bolj jasno, kakšna bo reakcija mednarodne skupnosti na kosovsko neodvisnost? Veliko neznank glede tega pravzaprav ni. Vse je bilo bolj ali manj jasno že lanskega decembra, ko je Janez Janša govoril precej drugače kot danes. Kaj se je torej spremenilo? Predvsem dva dogodka sta spremenila razpoloženje v Sloveniji. Prvi je bila vsekakor objava pogovorov med slovenskimi in ameriškimi diplomati. In drugi ostra reakcija slovenskih gospodarstvenikov, ki so – posebej po eksplozijah pred Mercatorjih v Srbiji – nastopili ostro proti hitremu priznanju Kosova.

Njihov interes je enostaven in očiten in najbolj neverjetno je, da ga slovenska vlada ni prepoznala že prej. Pričakovano je bilo, da argumentacije Mercatorja in njegovih interesov v trenutkih vojne s tajkuni ne štejejo veliko. A Mercator pač ni edini slovenski igralec na srbskem trgu. To je kmalu postalo jasno tudi slovenski vladi. Potem ko je o tem, da je treba ravnati v rokavicah in da morda priznanje Kosova v tem trenutku ni najbolj modro, spregovoril tudi direktor Gorenja, je bilo jasno, da gre zares. Pritisk je prišel pozno, vendar vsekakor dovolj zgodaj, da je vladi omogočil premislek. Vprašanje je le, zakaj ga je, ob vprašanju, ki je tako zelo staro, sploh potrebovala.

Morda del odgovora lahko razberemo v razkritih pogovorih slovenske in ameriške diplomacije. Razmišljanja in želje ameriške administracije so nedvoumna. In slovenska vlada se je ob njih morala počutiti vsaj nekoliko nelagodno. Razkritje “washingtonskih dokumentov” je bilo pravzaprav kot naročeno. Zagovorniki teorije zarote bi vsekakor našli ogromno argumentov za tezo, da je pogovore v javnost lansirala kar slovenska vlada. Tudi zelo zagnano iskanje izdajalca, se sklada s tem, da je treba takšno potezo vsekakor zelo dobro prikriti. Konec koncev je objava diplomatskega brifa Sloveniji omogočila lažji umik s prvih bojnih črt, kjer kakšnih velikih dobičkov ne bi bila deležna.

Slovenska politika je tako spet postala zelo evropska. Kar ni nujno najbolj simpatično, saj to pogosto pomeni pomanjkanje načel. In globoko razcepljenost. Kosovo to razklanost ponovno izvrstno demonstrira. Glede priznanja nove države v Evropi ni nikakršnega soglasja. Odnos predsedujoče države do tega vprašanja to dobro ilustrira. Morda je to samo izraz modrosti – vprašanj je namreč veliko; od nezadostne zaščite manjšin, do dejstva, da ima Evropa od včeraj ponovno dve državi enega naroda. Kdaj se bosta Kosovo in Albanija združila? In kdaj bodo zgledu sledili Republika Srbska in Hercegovina? Evropa ob takšnih vprašanjih občuti samo globok strah.

Kosovski Albanci dobro vedo, zakaj jim ustavo pišejo v Washingtonu.

Jani Sever