Komentar - Ivan

V Kodeksu novinarjev Slovenije je zapisano, da je prvo vodilo dela novinarjev pravica javnosti do čim boljše informiranosti ter, da so novinarji dolžni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno. Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in mora biti previden, da se izogne napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti. Pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, mora poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.

Toda, ali je v praksi res vedno tako? Žal ne! Nekateri novinarji so velikokrat, v želji po velikih senzacijah, pripravljeni iti čez vse. Tudi čez svoj lastni kodeks. In kaj se zgodi s tistimi, o katerih novinarji pišejo neresnice, mediji pa te neresnice posredujejo javnosti. Verjemite mi, nič lepega. Njihovo življenje je praviloma uničeno, skrivajo se pred javnostjo in živijo v kletki, v katero so jih postavili mediji. Sam sem vse to doživel lani, ko je zoper mene potekal medijski linč. Zato trdim, da se je zoper neresnice, zoper novinarje in medije, ki te neresnice raznašajo, treba boriti. Res je, da je ta borba dolga, neizprosna in umazana, toda ne glede na to, se ne smemo prepustiti maltretiranju nekaterih novinarjev. Sploh pa ob dejstvu, da se včasih nekateri novinarji in nekateri mediji, na posameznike spravijo načrtno, kar je v svoji knjigi lepo opisala novinarka Ana Jud. In tako je bilo v mojem primeru. Največ neresnic o meni so zapisali v časopisu Dnevnik in to ravno v tistem časopisu iz katerega izhaja novinar Rok Praprotnik, ki je v elektronski pošti, katero je že 21. marca 2007 poslal na DURS, zapisal:

»Verjami mi, da o zadevi zdaj vem že veliko in po različnih poteh sem zaznal, da je g. Simič vseskozi zahteval, da se stvari peljejo strokovno in dosledno do kogarkoli »pa če gre za mene ali mojo ženo«. In to je zagovarjal na vseh ključnih točkah. Zato se vedno bolj nagibam k sklepu, da je Simič tukaj dejansko ravnal korektno.«

In zakaj je sploh prišlo do mojega medijskega linča. Odgovor je zelo enostaven. Davčni inšpektor Perić, ki je pred leti neuspešno kandidiral za generalnega direktorja DURS, je po mojem prihodu na mesto generalnega direktorja DURS-a ter glede na najino predhodno poznanstvo, želel postati direktor Davčnega urada Ljubljana, ali pa moj namestnik, kar je tudi potrdil nekdanji davčni inšpektor Janez Vrhunc. Zato me je tekom leta 2006 velikokrat prosil naj mu končno dodelim funkcijo, ki naj bi mu po njegovem pripadala. Ker njegovim željam nisem ustregel, se me je lotil na ta način, da je novinarjem posredoval izmišljeno zgodbo.

Zaradi tega sem vsem tistim, ki so o meni govorili ali pisali neresnice, dal možnost, da se mi opravičijo ter se na ta način izognejo sodnim postopkom. Sam se sodnih postopkov ne bojim, še več, želim si jih, kajti na sodišču nastopajo priče in predlagajo se dokazi. Na sodišču ni neomejene novinarske svobode.

Ivan Simič