Iskanje novih barv

Slovenija je razcepljena dežela. O tem nihče ne dvomi. Mnogo ocen je narejenih a priori. Kar stori desnica je slabo na levici in kar stori levica je slabo na desni. Ob tem je posebej pomenljivo, da le malokdo verjame v levico in desnico. Gre pač za poimenovanje, ki olajša odločitve. Komur je bolj simpatičen vodja, oziroma sovraži tako imenovane komuniste, se ima za desničarja in kdor je za tako imenovano socialno pravičnost ter mu gredo na jetra ambicije katoliške cerkve v politiki, je levičar. Poimenovanje je tako pravzaprav dovolj realno. Njegove korenine je brez težav mogoče slediti od časa ločevanja staro in mlado Slovencev v 19. stoletju. Obdobja slogaštva so kratka in ne vedno najbolj demokratična.

In vendar se zdi, da večina ljudi nima kakšnih trdnih političnih preferenc. Javnomnenjske ankete to potrjujejo. Volilno telo je po eni strani izjemno mobilno, po drugi strani pa zvesti privrženci posameznih strank z veliko lahkoto prenesejo zasuke teh strank v povsem nove smeri. Po dokaze ni treba daleč v zgodovino. Sprememba politike SD, ki jo je vodil Borut Pahor ni odvrnila najbolj dogmatičnih privržencev nekdanje strankine politike “kontinuitete”. In obrat SDS od socialdemokracije k enotni davčni stopnji ter nazaj, prav tako ni omajal zvestobe najbolj strastnih privržencev te “pomladne” stranke. Kakor da konkretna politika, ki jo stranke propagirajo, pravzaprav ni pomembna.

Tisto kar privlači trdo jedro privržencev strank je nerazložljivo in neizgovorljivo. Za najbolj predane slednike pravzaprav sploh ni pomembno, kaj v resnici govorita denimo Pahor ali Janša - oni tako ali tako vedo več, vedo kaj sta hotela reči. Ker vedo, kaj si želijo, da bi govorila in ker so svoje vizije v določenih strankah in voditeljih prepoznali že davno. Zdi se, da je bolj pomembno, da stranke sploh govorijo in ne kaj govorijo, kaj šele, da bi štelo kaj delajo. Njihove poteze so tako ali tako vnaprej umeščene v spekter pričakovanih političnih gest in njihovega razumevanja. SDS ne more storiti nič svobodomiselnega. In SD prav tako ne. Pa vendar sta si tako zelo različni.

Kot bi dejal predsednik SD - predvsem po formi. In kaj je ta forma? Nasmeh predsednika. Njegova večnost na čelu stranke. Vojaška organizacija partije. Odnos do religije in cerkva. In seveda razmerje z domobranstvom ali partizanstvom - na koncu seveda vedno trčimo ob zgodovino. Je to forma? Forma je sam demokratični dialog, ki pa je ponovno vezan na teme, ki so skoraj izključno slovensko ekskluzivne in ne zmorejo skočiti iz slike, ki jo vsak dan znova vsi barvajo v iste odtenke istih barvnih kombinacij. Vrhunec drugačnosti v teh okvirih predstavlja slogan - ne na levo, ne na desno, naprej - ki si ga je izmislila nekdanja LDS in predstavlja iskanje sredine.

Mantra iskanja sredine je v razcepljeni državi tako zelo priljubljena, da alternative temu pristopu pravzaprav ni videti. Levičar in desničar sta zmerljivki. Ljudem, ki se za hip razglasijo za eno ali drugo je že naslednji trenutek žal. Podobno velja za liberalce, ki jih je v preteklosti obremenjevala identifikacija z LDS, potem pa so bili deležni še bremena zmerljivega nivoja monologa tako imenovanih “novih liberalcev”. Izrazi, kot sta drhal in bebčki za opisovanje vseh, ki niso v popolnem skladju z njihovimi nazorskimi prepričanji, jih neizogibno zamejuje na zanemarljivo manjšino. A bolj kot to, je neznosno, da so od političnega liberalizma odvrnili mnoge, ki jim žaljivke enostavno niso blizu.

Žal - kajti prav njihova pot, brez nestrpnosti in radikalizmov - je lahko odgovor na levo, desno in sredinsko tavanje slovenske politike. Tega tudi guruji novega slovenskega libertarizma na žalost do sedaj nikoli niso razumeli. Seveda je precej lažje videti stvari črno bele - kdor nad prav vsem, kar pridigajo ni bil povsem navdušen, je postal komunist, nevednež, analfabet … - bebček, del drhali pač. A tudi to bo nekoč samo del zgodovine. Kot bosta del zgodovine slovenska tranzicijska levica in desnica. Kako se bosta preoblikovali bo morda nekoliko bolj jasno po letošnjih volitvah. Se bo komu uspelo iztrgati stereotipom? Bo katera od strank lahko postala kozmopolitsko moderna?

Za to bi bile potrebne spremembe v odnosu večine strank. Novih obrazov, o katerih se tako rado govori, namreč nikoli ne bo več kot peščica. Vendar se stari vsekakor zmorejo spreminjati. To so že večkrat dokazali. Spreminja jih odnos volilk in volilcev. Spreminja jih želja po oblasti. In nove generacije, ki vedno razmišljajo vsaj nekoliko drugače. Bodo še vedno iskali sredino? Ali jo bodo iskali vedno bolj? Jih zanima jasno opredeljevanje? Se jih dotikajo globalni ekonomski in ekološki problemi? So samozadostni? Jih pretresajo vprašanja nacionalne identitete, ali so po prepričanju internacionalisti? Se zavedajo, da so “neapeljske smeti” vprašanje prihodnosti planeta? Ali bodo vztrajali v dvoboju iz leta 1941…

Jani Sever