Komentar - Jurij

Ne vem, ali smo storili kaj takšnega v tem kratkem času predsedovanja Evropski uniji, na kar bi lahko bili odkrito ponosni. V enem mesecu pa nam je spodletelo že nekolikokrat. Portugalci, Nemci, Rusi in Američani lahko povedo, da smo vsaj v njihovih očeh narod, ki na odgovornem mestu zna delati napake, včasih tudi nekoliko večje od navadnih spodrsljajev. Zadnja, največja, zadeva kar dve stvari. Prvo, ali nas imajo večji, v tem primeru Američani, za tako nebogljene, da nam lahko ukazujejo s popolno lahkoto. Kratkomalo rečejo, da moramo prvi priznati neodvisnost Kosova, čeprav bi se mi bolje počutili, da to stori prvi kdo drug. In drugo, ali lahko zaupamo svojim ljudem, predvsem urednikom? Če za objavitev zaupnih pogovorov z Američani krivdo nosi kdo drugi, denimo novinarji, stvar ni pomembna. Če smo že tako napredovali v demokraciji, kot pravimo, potem vemo, kaj lahko novinarji naredijo. Odgovorni so samo za objavo dejstev, ne pa za skrivanje državnih skrivnosti. Če bi bilo slednje, lahko zapremo časopise. Kaj so časopisi, ki ne iščejo skrivnosti, tudi državnih? Zdaj pa se moramo vprašati, kaj nam je cela epizoda prinesla kot naciji. Težko je sprejeti, vendar drži, da smo stopili na pot resničnih pravic javnosti. Če država noče, da se objavljajo neprijetne stvari, naj poskrbi, da jih ne bo. Denimo, da si velika sila ne bo upala ukazovati nekomu samo zato, ker je majhen. Še nekaj. Ali predsedujemo Uniji prezgodaj? Ali bi bilo bolje, da smo počakali še nekaj let in se še kaj naučili? Ali bi čez nekaj let bili drugačni – bolj spretni, manj nerodni? Morda.

Jurij Gustinčič