Prvega dacarja tožba

“Spoštovani, vabim Vas na novinarsko konferenco, ki bo v petek, 01.02.2008 ob 13.00, v Rdečem salonu, v 1. nadstropju Grand Hotela Union, Ljubljana, Miklošičeva cesta 1. Ob tej priložnosti bom predstavil 12 tožb in štiri kazenske ovadbe, ki sem jih vložil zoper razne osebe, zaradi razširjanja neresnic v medijih v letu 2007, kot tudi razsodbo Novinarskega častnega razsodišča Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije v primeru Ivan Simič proti Barbari Verdnik. Vljudno vabljeni!” Vabilo je podpisal Ivan Simič. Direktor Davčne uprave drži besedo. Med drugim toži tudi Vest. Pa poglejmo zakaj …

Najprej si velja prebrati kolumno, ki je vznemirila Ivana Simiča, da bi lažje razumeli tožbo, ki jo je za Ivana Simiča spisal odvetnik Franci Matoz:

Naš odgovor, ki ga je pripravil Aleksander Čeferin, se glasi takole:

OKROŽNO SODIŠČE V LJUBLJANI
Tavčarjeva 9

1503 LJUBLJANA

TOŽEČA STRANKA: IVAN SIMIČ, Smlednik 92, Smlednik, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz o.p., d.n.o. iz Divače

TOŽENA STRANKA: VEST d.o.o., Trubarjeva 21a, Ljubljana, ki jo zastopa:

zaradi plačila odškodnine

pcto. 10.000,00 EUR

ODGOVOR NA TOŽBO

- 2x

- pooblastilo priloženo

Priloge 2X:kot med dokazi

-2-

Tožena stranka prereka vse navedbe tožeče stranke iz tožbe kot neresnične in neutemeljene, predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, o sami zadevi pa tožena stranka odgovarja:

I.

Tožnik navaja, da je generalni direktor Davčne uprave Republike Slovenije (DURS), toženka pa je spletni časopis. V članku 30.05.2007 naj bi tožena stranka razžalila dobro ime in čast tožnika. V članku naj bi bila navedena neresnična dejstva o tem, da naj bi tožnik:

- se znašel »na vrhu piramide, na katero je padla senca korupcije«
- odpustil davčnega inšpektorja Periča, ker je želel preiskovati primer davčnega svetovanja za 255.000,00 EUR
- bil » zamrznjeni lastnik » več svetovalnih firm
- poleg svoje funkcije v organu v sestavi opravljal še funkcijo davčnega svetovanja v svojih podjetjih.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo ter zahtevek za objavo sodbe.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke vsebuje dva zahtevka, v točki 1. denarni zahtevek ter v točki 2. nedenarni zahtevek. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta za oba zahtevka, zaradi česar naj tožeča stranka tožbo popravi tako, da navede vrednost spora za vsak zahtevek posebej.

Sicer pa tožena stranka meni, da niso podani elementi odškodninske odgovornosti.

Ravnanje tožene stranke ni protipravno in nedopustno. V posledici tega, ker tožena stranka tožnika ni razžalila, tožnik ne more trpeti pravno priznane škode.

Uvodoma tožena stranka pojasnjuje, da Ustava Republike Slovenije zagotavlja svobodo izražanja, pravico do svobode tiska, možnost, da vsakdo javno izrazi svoje nestrinjanje s tožnikovim načinom dela in z njegovim delovanjem. Svoboda izražanja je namenjena temu, da ustvari ozračje v demokratični družbi, kjer lahko vsak javno izrazi svoje mnenje, ne da bi se bal, da bo za to kazensko ali odškodninsko odgovarjal. Tožena stranka tožnika ni razžalila, ker dejstva, ki so napisana v članku niso žaljiva. Pisanje o teh temah so objavili pred spornim zapisom že številni drugi mediji, tako, da je tožena stranka utemeljeno štela, da so navedena dejstva lahko resnična, kar bo tožena stranka pojasnila v nadaljevanju.

Tožena stranka je zapisala, da se je tožnik znašel na vrhu piramide, na katero je padla senca korupcije. O tem so pred spornim zapisom pisali že drugi avtorji in drugi mediji, kot izhaja iz priloženih dokazil- pregled člankov in oddaj. Zato je tožena stranka štela, da je slednje vsekakor resnično glede na splošno znana dejstva, ki so bila do tedaj dostopna najširši javnosti. Da je na tožnika padla senca korupcije bo lahko potrdila tudi priča Drago Kos. Senca korupcije je namreč vrednostno manj kot razlogi za sum ali utemeljen sum za korupcijo.

-3-

Poleg tega je potrebno upoštevati, da članek govori o možnosti in ne očita korupcije ali kaj podobnega. Članek se zaključi na način, da dopušča, da gre za »natolcevanja«, kar dokazuje, da tožena stranka tožnika ni želela žaliti, pač pa objektivno pisati in razpravljati o možnih dilemah – do česar ima pravico, glede na že omenjeno ustavno pravico tožene stranke.

Pri tem je potrebno upoštevati, da je pravica javnosti do obveščenosti še posebej pomembna v kolikor gre za politike ali pa za določene najvišje javne oziroma državne funkcionarje. Glede navedenih oseb tožena stranka opozarja na stališče sodne prakse, po kateri je dopustno pisati o življenjskih dogodkih absolutnih in relativnih oseb javnega življenja brez njihove privolitve, kadar je to pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. V odločitvi Up-50/99 je Ustavno sodišče RS zapisalo, da pravica do zasebnosti ni absolutna pravica temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznikov v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo življenje. Pri tem se lahko področja zasebnega življenja razdeli na področje intimnega in družinskega življenja, na področje osebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da čimmanj je intimno področje zasebnega življenja posameznika tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Tožnik pa je po vseh kriterijih pravne teorije absolutna oseba iz javnega življenja, zaradi česar zanj velja, da je dovoljeno brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem in poslovnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost. Pri tem je tožnik kot generalni direktor Davčne uprave še posebej zanimiv za najširšo javnost. Kot generalni direktor Davčne uprave RS mora biti v celoti strokoven in neodvisen. Tožena stranka pa bo dokazala z zaslišanjem prič in z predloženimi članki (ki so bili objavljeni predhodno), da je v resnici padel na tožnika sum oziroma senca korupcije, kar postavlja pod vprašaj tožnikovo delo, za kar je zainteresirana najširša javnost.

Tožba trdi, da v članku piše, da naj bi tožnik odpustil davčnega inšpektorja Periča, ker je želel preiskovati primer davčnega svetovanja za 255.000,00 EUR. Vzrok za odpust inšpektorja naj bi bil v preiskovanju primera. Tožba uporablja dikcijo: »ker«.

Tega tožena stranka ni zapisala. Tožena stranka je zapisala: »Simič je odpustil inšpektorja, ki je preiskoval primer…« in ni zapisala: Simič je odpustil inšpektorja, ker je preiskoval primer…«

Iz članka izhaja, da je odpuščen inšpektor, ki je raziskoval določen primer in ne zato, ker je raziskoval določen primer.

Tako trditev tožbe oz. članka, da je odpustil tožnik davčnega inšpektorja Periča, ki je želel preiskovati primer davčnega svetovanja za 255.000,00 EUR ni žaljiva, kot tudi ni neresnična. V zvezi z navedenim tožena stranka predlaga zaslišanje inšpektorja Periča. Pa tudi sicer navedeni članek temelji na splošno znanih in javno dostopnih podatkih, o čemer pričajo priloženi dokazi.

-4-
Da je tožnik zamrznjeni lastnik več svetovalnih firm je prav tako res, saj je lastnik oziroma družbenik v firmi Simič in partnerji, d.o.o. in drugih družbah, kar je sam priznal v predloženih člankih. O tem so predhodno pisali tudi drugi mediji.

Tudi trditev tožbe, da je tožnik oz. da naj bi tožnik poleg svoje funkcije v organu v sestavi opravljal še funkcijo davčnega svetovanja v svojih podjetjih, v članku ni bila zapisana.

Članek govori o svetovanju njegovih podjetij.

Poleg tega je tožena stranka utemeljeno sklepala na resničnost tega dejstva iz že predhodno objavljenih člankov in oddaj v medijih.

Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da ni podan prvi pogoj, to je nedopustnost oziroma protipravnost ravnanja. Pri tem tožena stranka opozarja celo na določilo 3. odstavka 169 člena KZ, ki določa, da se ne kaznuje, če se je kdo o kom žaljivo izrazil v znanstvenem, knjižnem ali umetniškem delu, ali pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, itd., če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

Tožena stranka tožnika ni žalila, kar je že bilo poudarjeno, sploh pa ni imela namen tožnika zaničevati, pač pa objektivno in korektno seznanjati javnost z javno zanimivimi temami. Tožena stranka je svobodno razmišljala o nečem, o čemer so že pisali drugi mediji.

Glede na zgoraj navedeno razlog tožbe toženi stranki ni znan, saj tožeča stranka sama ve, da so navedbe tožene stranke v spornem članku resnične in da niso žaljive. Glede na to smatra tožena stranka tožbo predvsem kot političen in ne pravni akt.

Zgolj iz previdnosti pa tožena stranka prereka tudi navedbe tožeče o obstoju in višini škode. Tožnik zato ni ponudil niti enega dokaza, razen svojega zaslišanja.

Dokaz:
- zaslišanje strank
- presoja sodišča
- zaslišanje prič Drago Kos, vabiti na Komisijo za preprečevanje korupcije, Tržaška 19a, Ljubljana in Đorđe Perič, Černetova ulica 1/b, Ljubljana
-priloženi članki in medijev

II.

Tožena stranka meni, da ni nikakršne pravne podlage tudi za zahtevek, da je tožena stranka dolžna na lastne stroške objaviti sodbo na spletni strani. Objava sodbe je namreč mogoča v skladu s 178 členu OZ, če gre za kršitev osebnostne pravice.

Za kaj takšnega pa v tem primeru ne gre, kot je bilo že predhodno pojasnjeno.

Dokaz:
- kot doslej

Grosuplje, dne 31.01.2008

Še kratek komentar. S tožbami in ovadbami, ki jih je sprožil, je direktor DURS Ivan Simič dokazal, da je mož beseda. Hkrati pa je pokazal tudi veliko politične spretnosti in trme. Kronologija njegovega ravnanja od takrat, ko so se pojavili sumi o koruptivnosti, je poučna. Že pred poletjem 2007 je Simič napovedal, da bo razmislil o svojem odstopu ter hkrati zagrozil s tožbami. Jeseni, ko je zadeva potihnila – svoje so opravile grožnje (sodišče nikoli ni nekaj zelo prijetnega) ter predvolilno vzdušje predsedniške tekme – se je Simič odločil, da bo ostal. Zdaj so na vrsti tožbe in ovadbe, ki bodo delovale v letošnji predvolilni tekmi – razprave namreč pred koncem letošnjega leta nikakor ne bodo končane in oblast bo na kakršnekoli očitke tako lahko vedno odgovarjala, da je zadeva na sodišču.

Simič je s tožbami vsekakor naredil veliko uslugo vladi. Vprašanje pa je, ali jo je tudi sebi. Vsaj tožbe proti Vesti – o drugih ne morem soditi – nikakor ne bi smel dobiti. Njena vsebina namreč kaže na visokega funkcionarja, ki očitno težko razume svobodo pisane besede. Ali morda misli, da se nihče javno ne sme spraševati ali ni nekaj narobe s sistemom, ki dopušča, da je nekdo lastnik firme za davčno svetovanje in hkrati direktor republiške davčne uprave?

Jani Sever