Amerikanec v Ljubljani

Zunanji minister nima sreče. Dimitrij Rupel se je ob aferi z objavo pogovorov med slovenskimi in ameriškimi diplomati spet znašel v središču slovenske politike. Odstop političnega direktorja zunanjega ministrstva Mitje Drobniča, ki je sodeloval na zdaj že razvpitih washingtonskih pogovorih, ne pomaga. Prav tako ne pomaga diplomatsko nespretna ministrova izjava na vprašanje, ali je Drobnič kriv, da je dokument prišel v javnost. “Ne, mi se pač organiziramo tako, kot se je treba za potrebe predsedstva, čim bolj učinkovito, racionalno in primerno glede na okoliščine.” Vedno glasnejše so namreč kritike iz Evrope.

Der Standard je zapisal, da naj bi slovenskemu zunanjemu ministru v Bruslju “intenzivno prali možgane”, ker poskuša z zagovarjanjem čim hitrejšega priznanja neodvisnosti Kosova uveljaviti interese ZDA. Jezen naj bi bil tudi nemški zunanji minister, ker je Rupel prostodušno napovedal podpis stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma s Srbijo za 28. januar. Napoved je bila vrsta pritiska, saj Nizozemska, Belgija in Nemčija temu nasprotujejo, ker pričakujejo boljše sodelovanje Srbije z EU. Na prvi pogled je situacija nenavadna. Dimitrij Rupel je tako vitez kosovske neodvisnosti, kot najboljši prijatelj Srbije.

A stvari so lahko tudi povsem enostavne. Razkriti dokumenti slovenskega ministrstva za zunanje zadeve namreč povsem jasno pričajo, da gre prav za politično strategijo ZDA. ZDA si želijo čimprejšnjega priznanja neodvisnosti Kosova, hkrati pa so povsem nedvoumno svetovale, da EU s Srbijo podpiše stabilizacijsko-pridružitveni sporazum še pred drugim krogom srbskih volitev. Natolcevanje bi bilo, da slovenski zunanji minister zunanjo politiko uravnava po ameriških željah. Njegovi pogledi se z ameriškimi enostavno izjemno dobro ujemajo. To je konec koncev že nič kolikokrat dokazal. In to vedo tudi evropski politiki.

Razkriti dokument Dimitrija Rupla vendarle postavlja v zelo neprijeten položaj. Vse prihodnje poteze slovenske zunanje politike bodo namreč ocenjevane tudi glede tega, koliko bodo skladne z objavljenim zapisom politične strategije administracije ZDA. To pa je skrajno zoprno, saj ne gre dvomiti, da ne ZDA ne Rupel glede svojih prepričanj ne želita popuščati. Naslednji veliki preizkus bo sledil kmalu. Ob razglasitvi neodvisnosti Kosova, ki je Kosovarji gotovo ne nameravajo odlagati v nedogled. Kljub temu, da se je izvedba scenarija, ki so ga pripravili v Washingtonu že nekoliko zapletla. Razvoj dogodkov bo zato še bolj zanimivo spremljati.

Načrt s civilno misijo, ki bi nadzorovala “Kosovo” in nad katero se navdušuje tudi večina evropskih držav, je v težavah. Ban Ki Moon je bil s svojo nedoločno izjavo, ki jo je o tem dal v Ljubljani, dovolj jasen. V OZN ne sedijo samo ZDA in tudi ne samo EU. Kljub temu, da se Amerika očitno želi tako obnašati. O tem pričajo tudi stavki, ki so v znamenitem dokumentu MZZ namenjeni Kosovu. Največji škandal predstavlja ideja o tem, da naj bi Kosovo neodvisnost razglasilo v nedeljo, tako da Rusija ne bi mogla dovolj hitro sklicati seje VS OZN. Medtem bi prve države – mora jih biti čim več – že priznale novo državo in zgodba bi bila končana.

Slovenska vloga pri tem je pomembna. Kot predsedujoči EU naj bi med prvimi, če že ne prvi priznali Kosovo. To je pred časom dejal tudi predsednik slovenske vlade. Ali je to smotrno in dobro je lahko stvar debate. Bolj neprijetno je, da je po objavi dokumenta MZZ očitno, da gre za še en načrt ZDA, kako izigrati mednarodno skupnost. Slovenija v njem kot kaže ponovno igra vlogo iz “Vilenske zgodbe” in Dimitrij Rupel enega od izvršnih producentov predstave.

Jani Sever