Spretni minister

Včeraj sem pisal tudi o tem, da je januarja začela veljati plačna reforma, po kateri so se plače zvišale vsem ministrom. Zapisal sem: “Povišica ni zanemarljiva. Nasprotno – glede na povišanje plač, ki ga zahtevajo delavci ali v primerjavi s plačno reformo, ki jo poskuša vsiliti sodnikom, je naravnost enormna. Ministrom so se osnovne plače dvignile skoraj za 200 evrov bruto.” Minister za javno upravo Gregor Virant je včeraj to demantiral. Plače se ministrom januarja niso povišale, ampak so se celo znižale. Kaj je torej narobe?

Je na mestu opravičilo? Morda. Vendar stvari vseeno niso tako zalo enostavne. Moram se sicer popraviti - vlada ni bila naravnost neverjetno arogantna in kratkovidna. Nasprotno - vlada, ki je obljubljala zglede in ki zahteva od drugih, da zategnejo pasove, da se žrtvujejo za skupnost, da celo pokažejo razumevanje za njihove težave pri obvladovanju inflacije, je bila predvsem zelo zvita. Ministrom je plača povišala, hkrati pa bodo januarja res prejeli manj denarja kot prej. Sindikati in mediji lahko samo molčimo ali pa jim celo spoštljivo priznamo politično spretnost.

Plače vseh funkcionarjev se od prvega januarja 2008 izplačujejo po novem plačnem sistemu. Ministri so tako res uvrščeni v višji razred. Plače se jim bodo res zvišale za več kot 180 evrov. A to se bo zgodilo v treh ali štirih korakih, ki bodo izvedeni v dveh letih. Prvi dvig bo znašal “samo” 60 evrov, a ker je po novem dodatek na delovno dobo znižan, se bodo ministrom plače na začetku res celo znižale. Vse je torej v najlepšem redu. Novi plačni sistem je tako ali tako dovolj zapleten, da ga ne razume ravno veliko ljudi. Za javnost pa ostaja dejstvo, da so se plače vladi znižale.

Zvišale se bodo šele v drugem koraku. Do takrat pa bosta stavkovni val in inflacija menda že minila. In sindikati? Njihove zahteve imajo v javnosti vedno manj podpore. Novica, da so si plače znižali celo ministri in predsednik vlade pa lahko predstavlja dober zgled. Poteza predstavlja znak, da stopamo v obdobje zategovanja pasov. Zdi se, da je to tako rekoč neizbežno. Od vlade, ki sama sebi zmanjšuje plače, se neizprosnost do sindikalnih zahtev pričakuje. Ne glede na to, da je ob znižanju že vračunana prihodnja rast njihovih prihodkov. Argument je vsekakor močan.

Minister za javno upravo se je še enkrat izkazal kot zelo spreten politik.

Sindikati seveda kljub temu vztrajajo. Glede razmerij med njimi in vlado se ni nič spremenilo. Minister Virant še vedno upa, da se bodo lahko dogovorili. Sindikati pa vztrajajo pri svojih zahtevah. Ali lahko Virantu uspe? Vsekakor bi bilo za vse dobro, če bi mu uspelo. S tem bi si še enkrat zaslužil prihodnje povečanje svoje plače, ki ga sicer, kot pravi, ne motivira. In zaposleni v javnem sektorju? Njim gre čast, da so lahko v prvih vrstah borcev proti inflaciji. Jim bo kdo za to hvaležen? Že mogoče - a tudi to gotovo ne bo trajalo dolgo. Vsekakor ne do takrat, ko se bodo ministrom zares občutno povečale plače.

Jani Sever