Komentar - Jurij

Ozadje ne bi moglo biti bolj nenavadno. Država Iowa na srednjem zahodu Združenih držav spada med ameriško konzervativne ali pa previdne. V njej skorajda ni črncev. In vendar je na predvolitvah, ki so prav zaradi njene prislovične konzervativnosti zelo pomemben simptom razpoloženja Američanov, zmagal ne-belec, delno afriške krvi.
V začetku leta, ko se bo Amerika obračunavala s konzervativnim republikancem Bushem, moramo sicer biti previdni. Pred štiridesetimi leti je na drugih simptomatičnih predvolitvah, v New Hampshiru, ki so ta torek, zmagal liberalni senator Macarthy – ne zamenjati s tistim, ki je pred tem vpeljal protikomunistično histerijo – in ker je to bilo med vietnamsko vojno, se je napovdal liberalni triumf. Toda senator je po zmagi v Hampshiru hitro izginil. Namesto njega je v drugič zmagal Nixon! Politično polje v Ameriki se zato ne sme ocenjevati le po prvih simptomih, ki napovedujejo možnost velike spremembe. Vendar je uspeh Baracka Obame v Iowi ne glede na to, kako se bo izkazal naprej, pravi politični potres! Pred občinstvom je stal človek popolne trdnosti, ki je bil proti vojni v Iraku od samega začetka – torej ne tako kot Hillary Clinton, ki je takrat glasovala v senatu za vojno, zdaj pa skrušeno vzdihuje, da je tako storila le zato, ker še ni vedela, za kaj v Iraku gre! Obama se zavzema za takojšnji umik iz Iraka in novo politiko doma, ki ne bi bila odvisna od odnosov med dvema strankama, republikansko in demokratsko, ki bi se umaknila iz vojn in se osredotočila na ameriške razmere. Naj ne bi v prihodnje bilo najpomembneje, ali so Združene države “edina supersila”; marveč kako živijo ljudje in kaj rabijo.
Nemogoče bi si bilo predstaviti večji zasuk in pomembnost zmagovitega Baracka Obame ne le za Ameriko, temveč tudi svet. Morebiti bi potem Združene države res vodile. Čakamo.

Jurij Gustinčič