Srečno 2008

Slovenija je del Evrope. Samozavestno. Z evrom in Schengenom vred. Ima celo odgovornost in čast predsedovati skupnosti. Prvič po letu 1866 (takrat je bila z nastankom Italije odmejena Benečija) slovenskega nacionalnega ozemlja ne delijo več meje. Kaj to pomeni za nas in naše sosede? Bomo veliko spremembo znali izkoristiti? Priložnost je tu in povzroča vznemirjenje na vseh straneh odprtih meja. Tako v Italiji kot v Avstriji in Sloveniji je čutiti strahove, ki se mešajo z občutkom, da spremembe prinašajo neprecenljive priložnosti.

Na Krasu se menda bojijo, da bo ta idilična pokrajina, ki ji je uspelo ohraniti ruralno podobo, postala spalno naselje Trsta. In v Trstu je povsem razločno mogoče čutiti strahove pred nerazločnimi posledicami brisanja mej. Na Krasu je v ozadju načrtovanega poseljevanja gospodarska priložnost, ki jo nudi odpiranje poti do mesta, ki je za to področje vedno predstavljalo naravni geografski center. In v Trstu je za nelagodjem, ki ga prinaša padec zadnjega italijanskega obrambnega zidu, težko oceniti koristi odpiranja Trsta na vzhod.

Podobno velja na vseh koncih meja, ki izginjajo. Priložnosti in strahovi, ki jih prinašajo, hodijo z roko v roki. Razumljivo. Še vedno obstajajo različni svetovi. Meje so padle, a ko jih prekoračimo, jih lahko, kljub temu, da jih ni več, dovolj razločno občutimo. “Zahod” je še vedno drugačen od “vzhoda” in slovenski svet je drugačen od romansko-germanskega. Na “zahodu” je še vedno več bogastva. So zato tudi strahovi tam večji? Čeprav bi morali ravno zaradi tega biti manjši. Negotovost premožnejših je vendarle povsem pričakovana.

Zdi se, kot da šele sedaj pada Churhillova “železna zavesa”. Ob uveljavitvi schengenskih meja so reke ljudi tekle proti “zahodu”. Na italijanski in avstrijski strani je bilo navdušenje bolj skromno izraženo. Na slovenski strani so množice čakale, da se “zid” zruši in ko so se meje odprle, so množice hitele proslavljat na drugo stran padle meje, kjer jih je pričakalo precej manj ljudi. Kakor da se je zgodila svoboda. Ali vsaj njen privid. Reminiscence na padec Berlinskega zidu so spet oživele, čeprav samo za nekaj ur.

Mnogi so poudarjali, da je medtem zid na hrvaški meji postal še nekoliko višji. Ampak to ni imelo velikega učinka. Negodovali so samo tisti, ki živijo tik ob južni meji, vendar njihov glas ni odmeval. Slovenija je postala del najrazvitejšega sveta. Meja s Hrvaško je to samo še bolj izpostavila. V tem, da je postala bolj neprehodna, je bil nekakšen smisel. Brez tega bi bilo schengensko odpiranje manj vredno, saj ne bi bilo neposredne primerjave. Uspeh bi sicer bil enak, a kljub temu ne bi imel iste teže.

Položaj Slovenije se je v zadnjih letih dramatično spremenil. Padec “zahodnih” meja je vrhunec tranzicije, ki je deželo ločila od Balkana in povezala z Evropo. Meje niso izginile. Meje so se premaknile. Zdaj je neizogibno čas tudi za nova razmerja do manjšin. Evropska razmerja. Slovenci v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ter Italijani in Madžari v Sloveniji sicer ostajajo manjšine, vendar več v tistem najbolj pravem pomenu besede. Manjšine – v evropskem smislu – postajajo neke druge, ne le etnične skupine.

Te seveda niso nič novega. Tu so že dolgo. In občasno jih kdo tudi opazi. Ampak res samo občasno. V Sloveniji imamo Urad za manjšine – in seveda lahko uganete s čim se ukvarja. S slovensko manjšino v Italiji in Avstriji seveda. Slovenska evropskost bo morala prinesti tudi drugačen odnos do sobivanja. Tudi za manjšine. Ne gre za toleranco, ampak za povsem jasne zakonske zaščite enakosti in privilegije, ki pogosto šele omogočajo preživetje različnosti. Sprejemanje takšnih ureditev je vedno najtežje.

Odnos do izbrisanih še vedno ostaja osrednji lakmus vprašanja manjšin, gre namreč za del prebivalstva, ki ni nikoli imel državljanstva, hkrati pa so mu bile odvzete osnovne pravice stalnega prebivališča. Skupinsko. Laži tu ne pomagajo. In sklicevanje na preverjanje vsakega posameznika tudi ne. Iz izbrisanih je sama država Slovenija naredila skupino, ki v resnici nikoli ni obstajala. Od takrat je tu in kljub izbrisu bo tu tudi ostala. Razrešitev tega problema bi za Slovenijo pomenila evropsko katarzo.

Kot vedno, bi se tudi v tem primeru seveda na koncu izkazalo, da so strahovi votli. Po povrnitvi pravic v skladu z odločitvami ustavnega sodišča, se ne bi zgodilo nič pretresljivega. Ali pač – pomenila bi olajšanje in prinesla bi novo samozavest. Spoznanje, da poprava krivic in priznanje enakih pravic vsem ne škoduje, ampak koristi. Na žalost se zdi, da smo od tega vendarle še nekoliko oddaljeni. Tranzicija – kljub padcu meja na “zahodu”, evru, visoki gospodarski rasti, predsedovanju EU … – še ni končana. Ne na “zahodu” in ne na “vzhodu”.

Naj se dobro nadaljuje v prihodnjem letu.

Jani Sever