Smisel optimizma

Leto 2007 je bilo leto sprememb. Vlada je dokončno izgubila sijaj reformatorske ekipe. Zamenjala je kar nekaj ministrov. Doživela neprijetno afero Sova, ki jo je pravzaprav sprožila sama, a se je zasukala v smer, ki je zahtevala tožbo Janeza Janše proti Antonu Ropu. Pohvalila se je z zelo solidno gospodarsko rastjo, a je doživela inflacijo, ki je izničila vse napore, da bi se z rastjo lahko hvalila. Na koncu je bilo ukinjeno tudi partnerstvo. A prave spremembe so drugje.

Partnerska SD je postala najhujši politični nasprotnik, kljub temu, da predsednik največje opozicijske stranke ni spremenil svojega vladi prijaznega pristopa. Ni pa to edina sprememba na opozicijski strani političnega spektra. Nastala je nova stranka Zares. In LDS je dobila novo vodstvo. Prav tako so se spremenila razmerja na strani vladnih strank. Tudi SLS je dobila novega predsednika. Ta prihaja iz družine, ki je v očeh predsednika vlade očitno njegov najtežji politični problem, saj se mu zdi, da ga neposredno ogroža na desnici.

Končal se je vladni poskus obvladovanja medijev. No ne povsem - nacionalna RTVS ostaja paradni konj njene medijske politike. In prav užaljenost zaradi izgube nadzora nad Delom ter vladno maščevanje, ki ga je pripravila tajkunom iz Laškega, pričajo, da želja po nadzoru nad mediji še ni umrla. Kljub temu se je medijska pokrajina končno osvobodila strahu pred vsemogočnostjo vlade tudi na tem civilno družbenem in podjetniškem področju. Trg vedno bolj uravnava tudi to področje političnega interesa.

Vlada je doživela najnižjo točko na volitvah za predsednika republike. Lojze Peterle se je ves čas trudil ohranjati distanco tako do nje, kot do njenega zaveznika rimskokatoliške cerkve. Kljub temu to ni zadostovalo. Njegov rezultat je bil na koncu zaskrbljujoče nizek. In vsi – na čelu z njim ter predsednikom vlade – so ga razumeli kot nezaupnico vladni politiki. Premier je sicer iskal razloge v centrih moči iz ozadja ter nespretnostih volilnega štaba “pomladnega” kandidata. A pod črto je bila vendarle jasna identifikacija s kandidatom.

Kljub temu, da je bilo od predsedniških volitev naprej jasno, kaj si o vladni politiki misli ljudstvo, se ta zaradi tega ni spremenila. Nasprotno, premierovi govori, ki so sledili so ostali v istem miselnem obzorju. Kot da je njihova funkcija izključno motiviranje in strnjevanje svojih vrst. Takšen je bil tudi rezultat. Tako prva vladna stranka, kot njen predsednik in vlada – vsi so doživeli dodaten padec na lestvicah javnomnenjskih anket. SDS se je sprva sicer nekoliko okrepila, a le za kratek čas.

Hkrati s tem se je počasi dogajala emancipacija delavstva. Sindikati, ki so bili na začetku mandata ena izmed glavnih tarč vladne koalicije, so dokončno postali ena njenih najhujših nočnih mor. Zahteve po povišanju plač so na mizi in v prihodnjih mesecih bodo tudi na cestah. Temu se najbrž ne bo dalo izogniti, čeprav vlada pripravlja popuščanje glede plač v javnem sistemu in je tudi drugače vedno bolj prijazna do sindikatov. No, zaradi tega bomo kot kaže dobili samo najslabše iz obeh svetov. Demonstracije in nov impulz inflaciji.

Ampak na mestu so tudi pozitivna pričakovanja. V Sloveniji se počasi spreminja miselnost, ki je pred zadnjimi volitvami pripeljala do eskalacije nestrpnosti. Sedanji predsednik vlade je bil pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami prvi vitez “kulturnega boja” zoper izbrisane in Rome. Temu primerne so bile posledice. Vprašanje izbrisanih se ne rešuje. Romsko vprašanje pa je s Strojanovimi doživelo eksces, kakršnega moderna slovenska zgodovina ne pomni. Vse to se s padcem priljubljenosti vlade prav tako spreminja.

Strojanovi bodo kot kaže dobili svoje domovanje v Ljubljani. Nič še ni gotovo, ampak reakcije so v javnosti danes povsem drugačne kot so bile pred letom dni. So precej bolj strpne. Še večji preskok se je zgodil glede vprašanja izbrisanih. Kot pričajo rezultati Politbarometra iz januarja 2006, je takrat le 48 odstotkov vprašanih menilo, da je vlada glede izbrisanih dolžna spoštovati odločbo ustavnega sodišča, danes jih tako misli 55 odstotkov. Pred dvema letoma jih je bilo proti temu 27, danes jih je le še 23 odstotkov.

Včeraj sem na TVS poslušal pogovor o nestrpnosti do župnikov. Poanta je bila prava. Nestrpnost ni nekaj, kar je usmerjeno proti samo eni izmed socialnih ali etničnih skupin, poklicev, subkultur … Je stanje duha. Ta se v Sloveniji – kot pričajo nekateri znaki – vendarle spreminja. Spreminjajo ga nove generacije in spreminja ga odpor do agresivnih politik. Tisti, ki so pred nekaj leti pridigali o tem, da je nestrpno predvsem govorjenje o nestrpnosti, danes kot je videti vendarle izgubljajo.

Jani Sever