Vitez izvršne oblasti

Lovro Šturm je pravosodni minister. Eden od najbolj izpostavljenih ministrov. Strokovnjak, ki se mu le malokdo upa nasprotovati. Avtor znamenitega programa Lukenda, ki naj bi zmanjšal sodne zaostanke, eno največjih težav pravne države Slovenije in enega največjih generatorjev kršenja človekovih pravic. Mož je nekdanji ustavni sodnik. Eden ustanovnih očetov slovenske države. In Malteški vitez. Slednje je malokrat poudarjeno. Nasploh Šturmova vloga v vladi nikoli ni bila pretirano izpostavljena. Nanjo je v zadnji sobotni prilogi Dela opozoril Tine Hribar, ki pravi, da je prav pravosodni minister glavni predstavnik rimskokatoliške cerkve v
izvršni oblasti. A to ni vse, LDS opozarja tudi na novi predlog zakona o sodiščih, ki je po njihovem mnenju neustaven.

Lukenda je projekt tiste vrste, s katerim bi se lahko vsaka vlada pohvalila. Pod pogojem, da bi bil uspešen. Težava je, da Lukenda, ki naj bi, po ministrovih napovedih, prinesel razrešitev najhujših zaostankov že do leta 2010, kot vse kaže, ne deluje. Minister se sicer še vedno hvali, a vse bolj se zdi, da tudi sam ne verjame v to, da bi lahko Lukenda razrešil vse težave, ki povzročajo sodne zaostanke in jih hkrati nadoknadil. Statistika pravi, da se na višjem sodišču zaostanki sicer zmanjšujejo, da pa so na okrožnih ostali enaki kot prej. In tam so težave največje. Za povrh je odstop ustavnega sodnika Franca Grada opozoril na neverjeten problem ustavnega sodišča, kjer menda razsojajo celo o prometnih prekrških.

Da Lukenda ni ravno najbolj uspešen projekt je minister pravzaprav priznal tudi s pripravo novega zakona o sodiščih, ki ga je vlada menda pripravila tudi zato, da bi pospešila zmanjševanje sodnih zaostankov. No, če bi šlo res samo za to, najbrž ne bi bilo prevelikih težav. Konec koncev, zakaj projekt Lukenda ne bi dobil podpore še v kakšni zakonski noveli, če bi to pripomoglo, da bi ljudje prišli do razsodb v razumnih rokih. A kot je videti, gre, tako kot je to običajno, pri noveliranju sodne zakonodaje tudi za skrite namene, čeprav ti pravzaprav niti niso kdove kako prikriti. Intence pravosodnega ministra so namreč precej očitne, tudi za tiste, ki so morda a priori sumnjičavi do pripomb LDS - češ, da naj bi šlo za stranko, ki je bila toliko časa na oblasti. Hm?

Z malo distance so stvari na žalost zaskrbljujoče. Katarina Kresal vsekakor še nikoli ni bila na oblasti. In predlogi v novem zakonu o sodiščih, na katere opozarja, so več kot nevarni. Njene pripombe in razkritja vladnih zakonodajnih ciljev namreč govorijo o naravnost neverjetnem poseganju izvršne oblasti na področje sodne oblasti. Na nesprejemljivo vmešavanje, ki se niti ni začelo s primerom Zalar, je pa z njim doseglo enega od vrhuncev. Vsaj zaenkrat. Konkretni predlogi nove zakonodaje pravzaprav govorijo o tem, da hoče vlada pristop, ki se ga je poslužila v primeru Zalar in je zaenkrat sporen, saj je doživel poraz na sodišču (kljub temu, da zadeva še ni končana), enostavno uzakoniti, tako da bo izvršna oblast lahko imenovala sodnike.

Kresalova je ob tem opozorila na še nekaj zelo neprijetnih novosti, ki jih vlada predlaga v novem zakonu o sodiščih. Dodeljevanje spisov, ki je bilo doslej avtomatizirano, naj bi se spremenilo tako, da bo spise posameznim sodnikom razdeljeval predsednik sodišča. Sumov o tem, da je bil nek primer pač dodeljen primernemu sodniku - tako kot v nedavnem primeru koprskega sojenja županu Popoviču - tako ne bi bilo več. Takšno ravnanje bi bilo enostavno institucionalizirano. Poleg tega minister želi uzakoniti pravico, da ima neposreden dostop do sodnih spisov in osebnih podatkov, ki se v njih nahajajo. Sam bi lahko imenoval zunanje oddelke sodišč, premeščal sodnike brez soglasja ter imenoval predsednike sodišč.

Vsakomur je lahko jasno, da to pomeni izgubo samostojnosti sodne veje oblasti. Prav - morda si je mnogi želijo. A potreben je samo kratek razmislek. Izguba samostojnosti se ne bo zgodila na račun konkretne izvršne oblasti. Vsaka naslednja bo takšno stanje podedovala. In težko je verjeti, da bo katera od prihodnjih vlad imela tako močno voljo in premogla toliko etičnosti, da bi se ponovno samoomejila. Darilo sedanji vladi, ki jo pripravlja pravosodni minister, bo darilo vsem prihodnjim vladam. A logika malteškega viteza je neizprosna in sledi logiki predsednika vlade, ki je za razsodbo v primeru Rožman obsodil centre moči iz ozadja in s tem vzel vsakršno digniteto vrhovnemu sodišču. Seveda samo v primerih, ko ne razsoja tako kot bi on sam.

In cena? Če ima Tine Hribar prav, bo gotovo visoka. Rimskokatoliška cerkev že ve kaj dela. Malteški viteški red ima v Rimu svojo ambasado in njegovi visoki predstavniki so tam sprejeti z državniškimi častmi.

Jani Sever