Deli in vladaj

To je star pregovor, ki se ga drži večina oblasti. Vendar v Sloveniji ni aktualen v svojem originalnem pomenu. Divide et Impera. Pri nas deli ne pomeni samo ločevanja nasprotnikov - v času privatizacije deli (slovenščina je res zelo simpatična) pomeni predvsem to, da lahko oblast razdeljuje denar. Lahko omogoča ali preprečuje zaslužke. Drugo vprašanje je, ali ji lahko to koristi. Privatizacija NKBM se je zataknila. Zdi se, da je z vladnim razdeljevanjem v tem primeru, kljub dobrim namenom, pravzaprav zadovoljnih bolj malo ljudi. In to kljub temu, da se je vlada odločila za ljudski pristop.

Množice so se zgrnile k okencem, kjer so prodajali delnice mariborske banke. In množice institucionalnih vlagateljev iz domovine in tujine prav tako. Sliši se super. Banka je bila privatizirana. In vsi bi lahko bili zadovoljni. Pa vendar tudi ta vladna zgodba ni bila ravno najbolj uspešna. Menda je bila boljša in predvsem bolj pregledna od prodaje NLB. Vendar tudi to ni tako enoznačno. NLB je bila prodana po dobri ceni - tako so takrat govorili vsi. Celo opozicija. In prodana je bila samo tretjina banke.

Vprašanje, kolikšen del bančnega sistema naj bi država privatizirala, nikoli ni drugotnega pomena - vsekakor politika želi ohranjevati v državni lasti kontrolne deleže. V primeru NKBM ji to dolgoročno, kot kaže, ne bo uspelo. Glede cene pa je bilo že naslednji dan vse jasno. Lahko bi bila višja. Je to že dovolj za oceno, da je šlo vse narobe? Ali je treba dodati še sume o tem, da so delnice lahko kupili tisti, ki so naklonjeni vladi ali so z njo celo povezani, medtem ko so bili njeni nasprotniki diskriminirani?

Zagovorniki teorije zarot bodo lahko celo v tem, da so skladi Matjaža Gantarja, dobili opazne deleže, videli potrditev korupcije in klientelizma. Gantar sicer pripravlja gospodarski program opozicijske LDS, vendar lahko njegov uspeh tisti z več domišljije pripišejo morda njegovemu nekdanjemu članstvu v vladnem strateškem svetu ali zgradijo zgodbo o tem, da je nekdo od opozicije moral dobiti del privatizacijskega kolača NKBM, da bi se za njegovo senco lažje skril pravi namen - prodaja vlagateljem, ki so oblasti politično blizu.

Vsekakor govorice o seznamih, ki so krožili po vladnih kabinetih nočejo potihniti. In prav v tem je nauk zgodbe privatizacije NKBM. Živimo v času tranzicijskih privatizacij. In sedanja vlada je glede tega naredila precej korakov več kot prejšnje. Tako kot je konec koncev obljubljala. Nekateri slovenski menedžerji, ki so že opravili odkupe svojih podjetij, brez zadržkov povedo, da odkupov v primeru, da bi na prejšnjih volitvah ponovno zmagala LDS, ne bi mogli izpeljati. V to so prepričani.

Hkrati pa je jasno, da bo odkupe uspelo izpeljati tudi vsem, ki jih še niso. Kljub temu, da je vlada napovedala boj tajkunom. Stvari so menda že predaleč in privatizacijske zgodbe naj bi bile poslej predvsem stvar tožilstva ter sodišč in ne državnega zbora ali vlade. Privatizacija je pač neroden proces. Predstavljati si pravično privatizacijo je nemogoče. Pravila so in bodo arbitrarna. Tisto, kar je pomembno, je nekaj drugega. Morajo biti jasna in preverljiva. Kakšen model bo skrbnik premoženja (v primeru državne lastnine je to pač vlada) izbral, pa je stvar debate.

Najbolj pripravni so običajno seveda najbolj demagoški pristopi. Denimo takšni, ki poskušajo zadovoljiti množice in tajkune hkrati. Vlada, ki ji to uspe, težko izgubi volitve. Janševa vlada se je v primeru NKBM odločila za nekoliko drugačen pristop. Izločila je nekatere tajkune - tiste, s katerimi je v vojni. Hkrati pa je na široko odprla vrata banke ljudstvu in naredila nekaj tudi za tujce. Bo to zadostovalo? Kajti hkrati je naredila tudi nekaj kardinalnih neumnosti.

Tisti, ki so bili izločeni iz diskontne privatizacije so užaljeni, nekateri celo besni. Hkrati pa niso najbolj zadovoljni niti tisti, ki jim je nekaj delnic vendarle uspelo kupiti. Zaradi velikega povpraševanja so jih namreč uspeli kupiti zelo malo. Še huje je s tistimi, ki delnic sploh niso kupovali in jih je seveda največ. Ti o prodaji vedo pravzaprav samo to, da je vlada s postavitvijo prenizke cene naredila uslugo manjšini na račun večine.

Primer člana komisije za privatizacijo NKBM, ki je delnice kupil in jih takoj prodal, je poučen. Privatizacija je v Sloveniji naredila še en sumljiv korak naprej. Eni so pač dobili, drugi izgubili. Tretji pa sploh niso imeli priložnosti, saj se ukvarjajo z drugimi problemi - s preživetjem. In teh - ki bolj kot o vložkih v bančništvo razmišljajo o tem, kako bodo plačali dražjo hrano in elektriko, je veliko. Zdi se, da precej več kot kupcev NKBM.

Jani Sever