Varnost za odgovorne

Panika kot odgovor na dejanja, ki so nenavadna, ki šokirajo in vzbujajo grozo. Stotine mrtvih na cestah vsako leto ne zganejo ljudske zavesti. Umora pred diskotekami in umor v zobozdravstveni ordinaciji sprožijo debato o tem, v kakšni državi živimo. Ali je dovolj varna in kaj bi bilo potrebno storiti. Ali ne potrebujemo policijske države? Ali je potrebno nemudoma omejiti svobodo? Uvesti horo legalis? Zakaj so odzivi tako radikalni? Kljub temu, da so primeri različni, da so se smrti zgodile v območju zabave ali dela. V okoljih, ki bi morala biti varna in denimo na cesti, ki je po definiciji področje nevarnosti.

Najbolj neverjetna je bila reakcija na umor zobozdravnice, ki se je zgodil v ordinaciji v Ljubljani. Menda je šlo za stvar čustev. Dejanje vsekakor že na prvi pogled izgleda uperjeno proti natančno določeni žrtvi. Storilec ni napadel nikogar drugega v bližini in po dejanju si je poskušal soditi sam. Umor, za katerega se zdi, da bi se lahko zgodil kjerkoli. Četudi isti nesrečni zobozdravnici. A medijski odgovor je bil čisto drugačen. Najprej so storilca označili za narkomana. Seveda zobozdravstvena ordinacija spada pod Zdravstveni dom Metelkova, kjer delijo metadon. Vendar je sklepanje samo po sebi rokohitrsko.

Še bolj zoprno postane ob upoštevanju, da ordinacija sploh ni na Metelkovi. Ampak povsem drugje. Na Kotnikovi. No, panika se je kljub temu stopnjevala. Le kako je mogoče, da se zločin sploh zgodi v ordinaciji? Kako to onemogočiti? Ali naj varnostniki stojijo ob vsakem zdravniku? Vrhunec je nastopil s povezavo med višino plač v zdravstvu, posebej za zdravnike in njihovo ogroženostjo, ki naj bi bila izjemna. Seveda med tragičnim primerom in tem, da je minister za javno upravo Gregor Virant pristal na ločena plačna pogajanja z zdravniki, menda ni nikakršne povezave.

Potem se je zgodil Maribor. Že drugi primer zločina pred diskoteko v kratkem času. Oziroma tretji, če jima prištejemo nesrečo pred diskoteko Lipa, ki je vendarle nekoliko bolj oddaljena. A tudi ta se zdi precej drugačen od Lipe in Globala, kjer je šlo za neposredno odgovornost diskotek. Ne glede na to je odziv pričakovan. Diskoteke postajajo zloglasne in lastniki bodo morali nekaj storiti, da postanejo varnejše. Čeprav ne gre za diskoteke, temveč za njihovo okolico. Zdi se namreč, da se policija tega dela svojih nalog noče zavedati. Notranji minister je očitno odločen, da sam odgovornosti ne bo prevzemal.

Hkrati pa je, kot kaže, na strani tistih, ki se zatekajo k strašenju o splošni ogroženosti in govorijo o tem, da je potrebno nekaj storiti. Zamejevanje svobode, krepitev splošnega nadzora, povečevanje vloge represivnih organov - so teme, ki jih bo politika s pridom izkoristila v prihodnjem letu. Oziroma jih je že začela izkoriščati. Primer notranjega ministra Dragutina Mateja je zgovoren. Po umoru pred diskoteko Global v Ljubljani se je minister zatekel k novi zakonodaji. Na hitro je vlada pripravila zakon, ki naj bi poostril varnost - in nadzor nad varnostnimi službami. Je bil res tako nujno potreben?

Morda. A zdi se, da se od takrat ni spremenilo nič. Precej več bi minister za notranje zadeve naredil s tem, da bi odstopil. Nepreklicno. Primer Global je namreč precej drugačen od zadnjega mariborskega ali od umora v ordinaciji. In če v tem primeru, ki je popolnoma jasen, ni nikakršne odgovornosti - le kako naj jo pričakujemo sicer. Namesto odgovornosti je vladna politika ponudila več nadzora, ki seveda ne pomeni več varnosti, ampak predvsem manj svobode. V konkretnem primeru je motiv nadgrajen še z nepogrešljivostjo ministra, ki je na začetku devetdestih nosil kovčke sedanjemu premieru.

Pred Globalom naj bi varnostnik ubil fanta. Šlo naj bi za varnostnika varnostne službe, za katero je že bila podana zahteva za odvzem licence. To se ni zgodilo, ne prej ne pozneje in domnevni storilec je še vedno na prostosti. Minister pa je še vedno minister. In še vedno zelo grdo gleda, ko mu kdor koli omeni odgovornost. Ko Mate namršči obrvi je tako kot bi jih najbolj nevaren varnostnik. In zdi se, da prav za to gre. Za nevarnega varnostnika. Dragutin Mate je dober primer nesprejemljivega ravnanja politike, ki namesto odgovornosti - čeprav samo objektivne - v nesrečnih dogodkih išče argumente za promocijo in povečevanje svojega vpliva.

Panika javnosti zaradi domnevne ogroženosti in nekritično posploševanje vsega ekstremnega nasilja ter razlogov zanj, so takšnemu ravnanju pisani na kožo.

Jani Sever