Komentar - Igor

Spoštovani – našega premiera res radi mrzimo, kajne? Sploh sedaj, ko je spet pokazal svojo pravo depalsko čud, kot jo poznamo iz knjige »Svet kot zarota«. Vendar si je s tem naredil tako očitno medvedjo oz. škorpijonsko uslugo, da se zdijo ponavljajoče se analize in deja-vu »psiho-profili« njegove nezrelosti in kalimerovstva komaj potrebni, saj enako kot premier pridigajo spreobrnjenim. Povrh pa se mu je po vseh političnih porazih v ponedeljek zgodil še pravi »utergang« nekdanjih medijskih zaveznikov, groteskna samo-ovadba v živo na »njegovi« TV. Skratka: jasno je-in sam je priznal, da mu ni uspelo načeti ideološko-vrednostne in medijske hegemonije levega liberalizma. Zato je intenzivnost in žolčnost kritik toliko bolj nenavadna, če ne kar simptomatična. Kaj manjka tej sliki, kaj nam uhaja? Bizaren simptom tega nelagodja je bilo pismo pivovarskega »tajkuna« Pahorju: prava »tovariška kritika«, ostra in poštena - poklicni »analitiki« so bili bolj blagi, skupaj pa se iztečejo v prašanje: je neomajno uglajeni evroposlanec,ki niti ni hotel biti predsednik vlade, res garant za to, da bo po volitvah drugače? Kaj pomeni - poleg čisto vladnih floskul o nuji visoke rasti, o Sloveniji na vrhu sveta, o fleksivarnosti in takih fraz evro-neoliberalizma – njegovo izrecno distanciranje od delavskega protesta? Še več: ali ni cela ekonomska ideologijo opozicije, ki jo gojijo bolj ali manj tudi vsi mediji - od »desnih« Financ prek priloge Dela in Dnevnika pa tja do Boga Kovača v Mladini, nenavadna: medtem ko je vladna politika kvečjemu mešana, pa precej »leva«, keynesijanska, se malone cela »levica« priduša na neoklasično/liberalne vrednote- še večje proračunsko varčevanje, pa privatizacijo javnih storitev itd. »It’s the economiy, stupid«, je rekel Clinton in presenetljivo zmagal. Obratno se lahko zgodi tukajšnji«levici«, če ne bo pojasnila tega paradoksa.

Igor Vidmar