Opozorilo z vrha

Ustavni sodnik Franci Grad namerava oditi z ustavnega sodišča. Menda ima dovolj. Mandat je potekel. Državni zbor novih sodnikov ni izvolil. In Grad v delu na ustavnem sodišču ne vidi izziva. Ali tega, s čim se bo ukvarjal, ni vedel že prej? In ali ni vedel, da lahko pride do situacije, ko državni zbor ne izvoli novih sodnikov? Grad je vse to gotovo vedel. A vendarle je situacija v resničnem življenju vedno nekoliko drugačna. Namesto ocene Gradove odločitve, se je zato najbrž bolje vprašati, na kaj opozarja. Predvsem na status, ki ga imajo sodišča, na čelu z ustavnim sodiščem v Sloveniji. Politika ve o tem povedati zelo veliko. In nespoštovanje sodišč je pri nas postalo že skoraj pregovorno.

Pravosodni minister je izgubil spor pred sodiščem. Vendar tega ne jemlje strašno resno. Ko gre za imenovanja, hoče politika imeti popolno oblast. Kot kaže, tudi ko gre za razsodbe. O tem, kako bi morala soditi sodišča, politiki vedo več kot sodniki. A primerov z okrožnih in okrajnih sodišč je veliko. Njihov največji problem ostajajo zaostanki. In pravosodni minister je s programom Lukenda gotovo zadel pravo noto. Učinki bodo znani sicer šele čez leta, ampak že to, da se je problema lotil z neko konkretno akcijo je gotovo hvalevredno. To je pravzaprav tudi naloga politike, ki pa si večinoma želi drugačnega vpliva in precej večjih pooblastil pri urejanju pravosodja.

Ustavno sodišče je bilo prvič poraženo v primeru razsodbe o izidu referenduma o večinskem volilnem sistemu. Referendum je bil dobljen - sicer nekoliko nenavadno, saj se je glasovalo o več vprašanjih - potem pa so se začele kolobocije. Levica in SLS z rezultatom, ki ga je ustavno sodišče potrdilo, nista bili zadovoljni. Želeli so si proporcionalni volilni sistem, ki naj bi jim omogočal več manevrskega prostora ob sestavljanju raznorodnih vladnih koalicij. Argument je bil sicer, da naj bi večinski volilni sistem vodil v polarizacijo, a to niti ni pomembno. Odločitev ustavnega sodišča je večina v državnem zboru enostavno obšla. Pandorina skrinjica je bila odprta.

Odločbo ustavnega sodišča o izidu referenduma o večinskem volilnem sistemu je seveda sprejelo “pomladno” obarvano ustavno sodišče. Samo nekaj let kasneje, je v spremenjeni sestavi ustavnega sodišča, prišlo do razsodbe o izbrisanih. Tokrat naj bi šlo za odločitev bolj “levega” ustavnega sodišča. Posledica je znana. razsodbo je “pomladna” politika doživela kot napad na osamosvojitev. In kot v mnogih drugih stvareh, se je vlada Janeza Janše pač odločila, da bo ponovila pristop predhodnih vlad. Razsodbo ustavnega sodišča naj bi enostavno obšli s pomočjo ustavnega zakona. Razlika je samo v tem, da je videti, kot da sedanja oblast za to ne more zbrati dvotretjinske večine.

Takšen odnos seveda ne preseneča. Stališča sedanje vlade in posebej njenega predsednika do sodišč so znana. Sodišča so leglo “kontinuitete” in so kriva. Kadar to pač pride prav. To pa je dovolj pogosto. Ob tem so argumenti drugotnega pomena. Tisto, kar šteje, je cilj. Ne glede na to, da to pogosto pomeni diskreditacijo sodstva z najvišjih funkcij izvršne oblasti. Skratka diskreditacijo ene oblasti s strani druge. Ob pomembnih dogodkih v politično burnih časih je to še posebej pogost pojav. Posledice za kredibilnost pravne države pri tem ne štejejo. In sodbe se v primeru predsednika vlade pogosto izrekajo povsem brez argumentov. Njegova analiza predsedniških volitev je dober primer.

Predsednik vlade v delovanje pravne države očitno prav nič ne verjame. Kot enega od pomembnejših razlogov za Peterletov poraz je brez pomislekov navedel razsodbo vrhovnega sodišča v primeru Rožman. Govoril je o centrih iz ozadja in tako to visoko sodno inštitucijo zvedel na inštrument nekakšnih političnih sil. Brez utemeljitve. Ampak pravo presenečenje je sledilo samo nekaj dni kasneje, ko je vrhovno sodišče razsodilo v primeru Ranc. Ker je bila tokrat sodba predsedniku vlade po volji, je takoj postala, sicer upravičen, argument poslancev SDS za odstop Draga Kosa z mesta vodje protikorupcijske komisije. Kako zoprno - za korupcijo, novinarstvo in pravosodje.

Gradov primer - če bo do njega res prišlo - opozarja na več stvari. Ustavni sodniki so slabo plačani, ukvarjajo se z obrobnimi zadevami, v primeru sporov med večino v državnem zboru ter predsednikom vade, pa so obsojeni na podaljševanje mandata. Kljub temu, da bo šlo v primeru Gradovega odstopa za radikalno dejanje, ki bo imelo posledice, bi bilo to vsekakor dobrodošlo, ker bi pomenilo upor proti zaničljivemu odnosu do pravosodja, ki je v Sloveniji postal že nekaj povsem običajnega.

Jani Sever