Privatizacija po naše

Prodaja delnic NKBM je bila pravi hit. V Sloveniji je očitno veliko ljudi, ki imajo denar in hočejo investirati. A ne le to - dobro vedo, kaj se jim izplača. Nakup delnice NKBM je bil namreč očitno dober posel. Je torej vse v najlepšem redu? Morda. Vendar se je tudi ob tem poslu zgodilo nekaj nenavadnih potez, ki so le težko razumljive. Vlada je, kot kaže, povsem arbitrarno odločala, kdo je lahko kupec in kdo ne, kdo lahko kupi koliko delnic in za povrh je ceno določila s pravzaprav zanemarljivo zamudo štirih dni, ki pa je vendarle sprožila neprijetna ugibanja. Si torej lahko pripne medaljo za zasluge? Ali pa gre za model, ki kaže na očitno politizacijo prodaje NKBM? Ali morda kar oboje?

SNS opozarja na novo nastajajoče “lobije SDS”, ki naj bi želeli pridobiti vpliv na bodočega strateškega lastnika stranke. Sliši se nenavadno in hkrati zoprno. Posebej ker za to ni nikakršnih dokazov. Vendar že samo čakanje na ceno delnice, ki bi morala biti, po napovedih finančnega ministra, znana že v petek in popolna zavrnitev kupcev, ki sodijo denimo v krog okoli pivovarne Laško - tako institucionalnih kot zasebnikov - ali denimo Electa Damijana Jankovića, kaže na neprijetno politizacijo privatizacije NKBM. Logično je, da je prodajalec preverjal, kdo kupuje delnice. Ampak ne zato, da jih morda ne bi kupili tisti, ki niso všeč trenutni politični oblasti.

Vzroki za zavrnitev ponudb so lahko različni. Zavrnjene naj bi bile družbe v neposredni ali posredni večinski državni lasti - vendar menda ne tudi Kadovi skladi. Potem so tu še neposredni konkurenti NKBM - zavrnjen je bil denimo UBS. In seveda zraven vlada ni spustila kupcev, za katere je ocenila, da so njihovi nakupi špekulantski. Dela za vlado je bilo torej precej. Ponudb za nakup je bilo namreč veliko, predvsem veliko več, kot je bilo pričakovano. Tako da govorice, da naj bi bil vikend vroč zaradi usklajevanj SDS in NSi o tem, koga pripustiti zraven in koga ne, zvenijo logično. Ob selekciji, do katere so se na vladi dokopali, toliko bolj. Dela je bilo v vsakem primeru ogromno.

Tisto, kar najbolj preseneča in se dobro sklada z zgodbo o kapitalsko političnem interesu prvih vladnih strank, pa je cena, ki jo je na koncu dobila NKBM. Ta je vsekakor nizka. O tem ne pričajo samo ocene finančnih strokovnjakov. Najbolje podcenjenost NKBM ilustrira prav povpraševanje “običajnih ljudi”. Ljudstvo že ve kaj se izplača. In prav tako to ve vlada. Očitki o podcenjenosti delnic NKBM bodo politično praktično nepomembni, saj je tistih, ki si obetajo, da bodo s tem pridobili tako zelo veliko. Posebej, če jim prištejete njihove sorodnike. Za zaključek zgodbe manjka samo še to, da so bila pravila prodaje sestavljena tako, da praktično ne omogočajo pritožb.

Tako - narodno-gospodarska privatizacija neke slovenske banke je uspela. Vsaj v prvi fazi. Množičen interes ljudstva bo mogoče interpretirati kot nacionalno zavest in zmago logike nacionalnega interesa v gospodarstvu. Za povrh je model izključil tako imenovane tajkune. No, izjema naj bi bil Matjaž Gantar in njegova KD, vendar ne v znesku, ki bi mu, vsaj na začetku, omogočal izpolnitev dolgoletne želje imeti svojo banko. Morda se bo to čez čas zgodilo. Ampak takrat bodo v vsakem primeru drugi časi. Za zdaj pa ostaja dejstvo, da bodo lastniki NKBM v veliki meri mali delničarji - Slovenci, ki so svoje slovenske prihranke sklenili investirati v slovensko banko.

Ali se je vse skupaj izplačalo tudi državi - torej vsem, tudi tistim, ki niso kupili delnic NKBM zaradi kakršnega koli vzroka? Na to oceno bo treba počakati. In tudi na koncu bodo mnenja o tem gotovo deljena. Počakati bo treba tudi na odgovor, ali držijo namigi o “lobijih SDS”. Za zdaj je večina zadovoljnih. Ob množici kupcev in diskontni ceni drugače tudi ne bi moglo biti.

Jani Sever