Komentar - Jonas

O razkoraku med staro in novo tehnologijo, o tiskani vs. virtualni besedi sem se prvič pogovarjal ob koncu prejšnjega tisočletja, začuda mi je pogovor do danes ostal v živem spominu. Bilo je za kartaško mizo, v podzemnih kletnih prostorih, za dvojnimi zapahnjenimi vrati, z varnostno kamero ob vhodnih vratih in zasilnim stranskim izhodom na dvorišče, če bi slušajno kaj zagustilo. Zatemnjen prostor brez oken je osvetljevala zasenčena luč nad mizo in ekran računalnika, priklopljenega na mrežo, ki se je zaradi slabega mobitelskega sprejema zdel kot naša zadnja vez z zunanjim svetom. Družba osmih ali devetih znancev, vsaj za to noč pobeglih od ponorelega sveta, valovi smeha, koncentrirane tišine, pogovora, ogromni kupi žetonov.

Kot študiozen kvartopirec sem se v tisti kleti, v tem materničnem nadomestku seveda odlično počutil, zato se še danes nostalgično spomnim tistih zlatih ljubljanskih kartaških časov, preden jih je uničil internetni poker, vsakokrat, ko v kotu svojega predala zagledam komplet Kemovih kart. O, kako prijeten je njihov značilni vonj!

Na sedežu zraven mene je sedel prijatelj, prodajalec knjig v ugledni ljubljanski knjigarni, zapletla sva se v pogovor o digitalizaciji knjig. Da računalniški ekran nikoli ne bo nadomestil tiskane besede, da je prevelik, da knjiga, ko jo vzameš v roko, “lepo diši”.

Nazaj v sedanjost: pred nekaj dnevi sem isti argument slišal na nedavnem javnem kavarniškem pogovoru v CD z naslovom Kaj za en kurac je YouTube?:

Knjige dišijo. Hm. Nazaj v kartaško klet: za mizo je sedel tudi mladenič z očinim pomankanjem samorefleksije. Z drugimi besedami, ne spomnim se večera, da ga ne bi obrali do kosti, njegov stil igre je bil, in še vedno je, preprosto rečeno, avtodestruktiven. Če meni karte dišijo, vam povem, temu človeku bodo smrdele vse življenje, ker so ga in ga bodo vedno, sekale po pički.

Emocionalno bistvo knjige namreč njej sami ni inherentno ali samo sebi lastno. Njen emocionalni naboj se nabira zlagoma, z vsako novo izkušnjo uporabe tega predmeta. Vonj knjige nas ne spomni na knjigo samo, ampak na tisočere zgodbe, ki smo jih goltali in ki so nam potešile, kar smo pač v njih iskali.

V nekem intervjuju je starleta Pika Božič nekoč izjavila, da ne bere knjig. Dajte ji povohat kakšno, me prav zanima, če bo padla v trans kot Marko Crnkovič. Čez dvajset let pa se že veselim trenutka, ko mi bo hčerka dopovedovala, da v mojem laptopu res ni nič takega, da bi ga moral tako crkljati in ovohavati. “Fotr, pusti si že vgraditi tisti čip v glavo, branje z ekrana je passé!”

-Jonas