Elizabeta: Zlata doba

Elizabeth: The Golden Age. ZDA, 2007, 114 min.
Režija: Shekhar Kapur. Igra: Cate Blanchett.

Sestavljeni žanr tega filma naj bi bila zgodovinska kostumska drama. Ampak to je delni nateg. Kostumi so razkošni in najbrž bolj ali manj pristni. Če pa naj bodo takšni filmi učbeniki zgodovine, je to problem. Obenem nova Elizabeta niti ni dober film.

Če jo boste že gledali, jo glejte vsaj v kompletu s prvo Elizabeto (Elizabeth, 1998), ki je malo boljša. Začneta se z zadnjimi dnevi vladanja angleške kraljice Marije I. (1553-8). Njen oče, prejšnji kralj Henrik VIII. se je uprl vsej radikalni teologiji, Marija pa je le vladala složno z rimsko katoliško cerkvijo. A protestantizem se je že dobro razširil po državi in Marija se začne bati svobodomiselne polsestre Elizabete. Zato jo da zapreti, iz nje poskušajo izvleči priznanje krivoverstva. A punca je močna, navsezadnje je potomka velikega monarha, tako da naposled postane Elizabeta I. Cerkev naredi anglikansko, nakoplje si srd Rima z njihovim gorečim inkvizitorjem, španskim kraljem Filipom II. na čelu. Vendar pri tem doma pomiri obe verski struji. Od tod njena veličina in misel v filmu, da bo državljanom sodila za dejanja, ne za prepričanja. Filip gre nad njo z ogromnim ladjevjem, ampak popuši. Nakar se za Anglijo začnejo leta zmernega uspeha pod dolgim vladanjem Elizabete.

V filmu so kakšna dejstva prikrojena, pomanjkljivost pa je za koga tudi ozkokotni pogled na zgodovino. Glavni reformator Anglije tistega časa je bil Henrik VIII, on je vse začel, bil je vladar velikan, a skoraj edina referenca nanj je spraševanje Elizabete, zakaj je dal ubiti njeno mamo? Nasprotnik Filip je prikazan bolj polno, a le malo bolj. Njo samo pa film predstavlja predvsem skozi razpuščeno samoiskanje med ljubeznijo do moškega in poslanstvom ali prepričanjem, da vlada po božji volji. Odloči se poročiti zgolj z državo in za otroke posvojiti svoje ljudstvo. “Nisem jaz Elizabeta od nobenega moškega! Imela bom deklo in nobenega gospodarja! …” Ko je prvi film še lušten, se drugi mudi predvsem z vizualiziranjem plitkosti; dve misli: iz filma so naredili trailer, ki je boljši od samega filma; film so posneli, čeprav prvi del pove že domala vse. Glavna igralka Cate Blanchett je recimo naslednica dame Judi Dench, ampak scenarij je tako slab in preskakujoč, da pride njena veličina do izraza natanko enkrat. Se pa avtorji zatekajo v pravljične teke kamere brez posebne veze, računalniško animacijo in bolj moden seksapil. In potem lahko kje preberemo, da film “zvesto ujame duh šestnajstega stoletja” (Premiera). Podobno kot Parfum (Perfume: The Story of a Murderer, 2006)? Sam bi rekel, da prej velja nasprotno. Ne morem tudi mimo bolečega reklamiranja prvega dela, češ koliko oskarjev je pobral. Ampak katerih? Ali so tehniški oskarji resnično še razlog za ogled?

Težko razumeti, zakaj so posneli ta film. Že samo članek Elizabeth I of England - Wikipedia poteši dosti bolj. Največja žalost je verjetno obravnava končnega obračuna med ladjevjema Španije in Anglije pred angleško obalo. Kako karikirano in poceni! Mogoče bi bilo bolje, če bi ga spustili. Tako pa film ni ne tič ne miš. Še Mala morska deklica (The Little Mermaid, 1989) ima bolj prepričljive scene na morju, da “ladijskih” filmov, kot so Gospodar in bojevnik (Master and Commander: The Far Side of the World, 2003) in Pirati s Karibov (Pirates of the Caribbean, 200x), ne omenjamo. Pika pod podčrtajem je pomembnost bitke, bistvenega dogodka, ki je Anglijo potisnil v razvoju in ugledu daleč naprej. Dobra lastnost filma je zato spodbuda, da si gre človek prebrat zgodovino in popravit spomin.