Komentar - Jedrt

Festival nesrečnega imena Exodos letos praznuje 13. izdajo in deluje na tretinjski finančni pogon. V katalog bi morali zapisati hvala ministrstvu za kulturo za ne podporo, tudi brez vas zmoremo. Bil je prvi festival sodobnih scenskih umetnosti v Sloveniji, ki je z velikim zamahom in ne slovenskimi ambicijami vabil anatologijska imena sodobnih umetniških praks. Exodos je s festivali, ki mu sledili : Mesto žensk, Mladi levi, Ex-ponto nenehno polnil manko kvalitete in kvantitete - rak rane slovenskih odrov: mednarodne produkcije in koprodukcije. Če bi premogli odre in denar za pogostejšo zastopanost mednarodnih akterjev, kar bi lahko bil tudi center ali bolje centri sodobnih umetnosti, bi morda tudi festivali imeli bolj prijazno izhodišče in jim ne bi bilo potrebno kar naprej prebolevati otroških boleznih. Toda kulturna politika, ne glede na različne barve ideologije, deluje po principu: bolje drobiti, kot bogatiti. Prenese majhne festivale, veliko majhnih festivalov, veliki in ambiciozni umetniški projekti so na sončni strani Alp obsojeni na propad. Še preden se začnejo. Exodos je preigral in preživel marsikaj: od burnih in nepozabnih začetkov, do osipa organizatorjev in financ, sodelovanje s Cankarjevim domom, stregel je zahtevni in malo manj zahtevni publiki, včasih morda ni vedel komu streže. Exodos nenehno potrjuje rek: Kar ne ubija- krepi. Ponudil je nov koncept: temo festivala, trije domači umetniki, predvsem tisti, ki so orali ledino v burnih 80ih, povabijo tri tuje umetnike. Exodos se poklanja in izpolnjuje želje. Če ne more gostiti zvenečih imen si omisli domačo varianto Williama Forsytha, Pine Bausch s projektom Janeza Janše Fake it! V 13 letih je ponudil marsikaj in če nič drugega se je nalezel zdrave ironije na svoj račun. Gosti umetnike zavrnjenih projektov in domače akterje spreminja v zvezde odrov z bolj gladkim (političnim) parketom. Toda naslednje leto se bo vse začelo znova: boj za preživetje, dokazovanje, volunterstvo – vse za edino pravo religijo: umetnosti.

Jedrt J. Furlan